Govorimo lahko tudi o novodobnih, z delom povezanih boleznih, ki jih je veliko, a so pri nas povsem zanemarjene, poudarja prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa.
Se je s številnimi ukrepi in intenzivnim ozaveščanjem zaposlenih ter delodajalcev na tem področju kaj spremenilo, izboljšalo?Ni dvoma, da se je na področju zbolevanja in umiranja zaradi posledic dela v zadnjem stoletju veliko spremenilo. Danes narašča število poklicnih ali z delom povezanih astm, dermatoz… Vedno več je raka, pri nastanku katerega sodelujejo snovi iz delovnega okolja. Še vedno je veliko klasičnih, z delom povezanih bolezni, denimo bolezni kosti in mišic, poklicna naglušnost ter z azbestom povezane bolezni. Do leta 2030 bo v državah EU 250.000 ljudi umrlo zaradi pljučnega raka in mezotelioma, povzročenega z azbestom.
Nikakor pa smemo pozabiti na vedno več povsem novih snovi: nove kemikalije, nanomateriali ipd., o katerih se sumi, da vplivajo na človekovo zdravje, vendar še ne vemo, kaj natančno povzročajo. Tu so še duševne in vedenjske motnje, ki še ne sodijo med bolezni, povezane z delom, prepričana pa sem, da bodo kmalu.
Dejstvo je, da bomo zaradi demografskih in drugih trendov na trgu dela aktivni dlje. Kaj konkretno bo to pomenilo za naše zdravje in zmožnost za delo?O podaljšanju delovne dobe je veliko govora. Vendar strokovnjaki ugotavljamo, da nihče, ki o tem odloča, ne upošteva, da s staranjem nastane tudi vedno več kroničnih bolezni, ki so neodvisne od delovnega mesta. Tak delavec pogosto lahko dela le na prilagojenem delovnem mestu, na kronično bolezen pa je vpliv delovnega mesta večji, kot je pri zdravem človeku. S podaljševanjem delovne dobe je treba bistveno prilagajati delovna mesta, a tega ne počnemo. Kot zdravnica sem pri ogledu delovnega mesta nemalokrat v hudi dilemi: delavec z določeno boleznijo bi na prilagojenem delovnem mestu še vedno lahko delal, vendar se odločevalca ne da prepričati.
Če bomo hoteli ohranjati ljudi na delovnem mestu, bomo morali zanje skrbeti, predvsem pa bomo morali delovna mesta najprej ustrezno oblikovati (tako ergonomsko kot toksikološko), ljudi naučiti o pravem načinu dela, jih ne preobremenjevati z normativom in jih spodbujati k ohranjanju lastnega zdravja in čilosti. Na žalost smo tu še zelo zelo daleč od cilja. Delavcem in delodajalcem manjka znanja ali pa se jim zdi to nepomembno.
Kakšen konkreten življenjski slog in po kakšnem dnevnem urniku bi morali živeti, da bi ohranjali zdravje, vitalnost in zadovoljstvo?Ničesar ne bomo naredili, če se bo spremenila samo ena komponenta zdravja: če bo delavec še tako telovadil in dobro jedel, ne bodo pa urejene razmere na delovnem mestu, bo vseeno zbolel. Urediti je treba delovno okolje, delavca pa naučiti, kako v tem okolju delati in kako zdravo živeti.
Najboljši je osemurni delovnik in 40-urni tednik. V takem fiziološkem urniku je mogoče imeti pravo razmerje med počitkom, socialnim življenjem in delom. Zmožnost za delo se zaradi dobre regeneracije lahko ohranja dolgo v starost. Pri nadurnem delu, ki je daljše od 47 ali celo 60 ur na teden, delavec postaja kronično utrujen, dokazano manj produktiven, njegovo delo pa je slabše opravljeno.
