Vsilili so jim vero, a dovolili stare praznike
Davno pred krščanstvom so pogani v tem času obeleževali konec rodovitnega obdobja in pričetek hladnega dela leta. Bogovom so se zahvaljevali za letino in se priporočali za naslednjo. Ob tem so obilno jedli in tudi pili (vino dozori približno slaba dva meseca po trgatvi, ki je največkrat sredi septembra). Ker je bil praznik izjemno priljubljen, ga krščanstvo ni moglo kar zradirati, zato so ga pokristjanjenim poganom dovolili še naprej praznovati, a v prenovljeni obliki. Po novem se je praznovalo god svetega Martina (pokopan je bil 11. novembra), ki so mu pripisali »zavetništvo« nad vinom.
Moral bi postati vojaški častnik, a se je vrgel v duhovnost
Martin je bil škof, ki ga je doletela čast, da je postal eden najbolj znanih svetnikov v zahodni Evropi. Rodil se je na ozemlju današnje Madžarske, a ni povsem znano, kdaj. Po nekaterih podatkih bi to naj bilo leta 316, po drugih pa 336. Po vzoru očeta bi naj postal rimski častnik, a je vojsko zapustil že kot mladenič in se vrgel v spiritualne vode. Čeprav njegovi starši niso bili krščanske vere, se je sam povem ogrel zanjo. Želel je postati puščavnik, a oče ni delil njegovega navdušenja. Poslal ga je v vojsko, ki je ravno odhajala v Galijo (današnja Francija). Častnik Martin je tam srečal prezeblega berača in mu podaril polovico svojega toplega vojaškega plašča. Na tem mestu se v njegovo biografijo vmešajo miti in legende. Po dogodku z beračem naj bi Martin sanjal o Jezusu, ki da je prav tako kot on in berač nosil le polovico plašča. Martinu se je zahvalil za dar, sanje pa so mladega častnika prepričale, da vojska res ni zanj. Postal je menih.
Zakaj za martinovo jemo pečeno gos?
Prepričan v pravilnost svoje vere se je slednjo namenil širiti v rodni Panoniji, od koder so ga izgnali in želja po puščavništvu se mu je naposled uresničila. Več let je kot puščavnik živel na otoku Gallinara, nato pa se je vrnil v Francijo, kjer so ga (menda proti njegovi volji) razglasili za škofa v Toursu. Tamkajšnji prebivalci so njegovo skromnost izjemno cenili. Kot pravi legenda, se je meščanom celo skril, njegovo lokacijo pa so z gaganjem izdale glasne goske. V zahvalo, ker so pokazale, kje se skriva menih, jim, hrustljavo zapečenim, mnogi še danes namenjajo osrednje mesto na praznično pogrnjeni mizi ob praznovanju martinovega.
Poleg gosk se za martinovo v pečici pogosto znajdejo tudi race in ostala perutnina. S tem praznikom povezujemo tudi rdeče zelje in mlince, a gre za novejše kombinacije, ki nimajo prav dolge tradicije. Tudi tradicija šemljenja – za martinovo se nekateri oblečejo v škofe, duhovnike ali menihe in z blagoslovom mošt »spremenijo« v vino – je novejšega datuma.
