Kanček ironije (če je to še dovoljeno)

Vidite, v tem je prednost države. Saj drugače ne dovolijo, ne pustijo, da bi se kar tako vtikali v urejanje svetovnih zadev, kar ni samo posebna slast in dobra služba, žal vse to tudi stane… Tega ne pripovedujem, da bi nas še bolj spoštovali, rad bi le, da nas ne bi kdo po nemarnem primerjal z navadnim velemestom in s tistimi piškavimi tremi ali štirimi mednarodnimi letališči v njem in nekakšnim nadžupanom, ki nima niti papeškega nuncija niti svoje ustavne listine in zato tam sploh ne vedo, kako morajo živeti. Mi pa smo si vse to spisali sami. V našem prostem času. Sami smo s svojo pametjo zgradili vso vertikalno in horizontalno strukturo državne oblasti. Edino regije nam še ne gredo od rok. A pride tudi to na vrsto. Imamo pa že na tisoče uradov in pisarnic, z armado uradnikov in uradnic z deset tisoči žigi, vse stlačeno v pojem svoje države, ki zajema vse, od predsednika države do predsednika najmanjše četrtne skupnosti z urejenim parkirnim prostorom. Ne vem, ali sploh kdo ve za vse brezimne izpostave, v katerih vsi nekaj počno, dovoljujejo, predpisujejo, onemogočajo, pripravljajo in odpravljajo. Še sanja se vam ne, kaj vse so si že izmislili. Se pa ne bi čudil, če bi kje odkrili še kakšen urad, za katerega živ krst ne ve, čemu služi. Najbrž si vsi, ki bi jih morale takšne stvari skrbeti, zvito mislijo, da jih takrat, ko bo prišlo vse to na dnevni red, ne bo več zraven.

Pa bodo. Če je res, kar so nam pripovedovali v nedavnem TV-tedniku, da je že 76 odstotkov mladih brez stalne zaposlitve. Ali veste, koliko je to? Več kot tri četrt mladih! Ali vas, spoštovani razpravljalci, če morda to berete, ni strah? Ampak saj vi ne berete. Kot tudi mi ne vemo, o čem se vi pogovarjate, kadar ne govorite v kamero. Pa bi bilo prav, če bi vam kdo povedal, da so takšne zapostavljene tri četrtine, ko so enkrat dovolj nezadovoljne in revne in vidijo, da nimajo več kaj izgubiti, v zgodovini uprizarjale že zelo grde reči. Že res, da se rogovileži takrat niso imenovali prekarci. In njim mame niso do štiridesetega leta kuhale in prale. So bili pa prav tako brez pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja pa brez plačanega dopusta, kar je bila pač navada v nekdanjem britanskem imperiju. Pa siromakom ni prišlo niti na kraj pameti, da bi se zato pritoževali, da ne morejo dobiti v banki posojila za stanovanje…

A zakaj to še zdaj ni dobro? Ker se brez strehe nad glavo ne da imeti družine. Kako naj potem ubogi prekarci s pločnika rešujejo naš demografski sklad, pardon, sistem? Ob vseh študijah in vsem prizadevnem ukinjanju delavskih pravic bi le moralo komu kaniti na pamet, kako smešen steber prihodnje družbe bodo vsak čas vsi ti naši takrat že nič več mladi prekarci, ko bodo postali jedro naroda s svojim ubogim povprečjem 431 evrov zaslužka na mesec… Ne vem, ali to kdo načrtuje. Da je slehernemu zagotovljen obstoj nekje pod pragom revščine. Ker se v tej prezadolženi državi pač ne da vladati drugače, kot da vedno zmanjka denarja ravno za tiste, ki imajo najmanj. Pa kljub temu nikoli ne sprašujejo po priimkih in naslovih tistih, ki so nas tako noro zadolžili, da lahko zdaj samo vestno odplačujemo. In poslušamo, da smo se pač tako zavezali. Kdo se je zavezal? Ne samo, zakaj se je zavezal, ampak za kaj se je zavezal.

S takšnimi zaslužki znajo preživeti samo na gospodarski zbornici. No, ne ravno oni sami, ti samo toplo priporočajo vsem revnim, naj to počno. Ker da nam bo drugače crknilo gospodarstvo, kajti pri nas gospodarstvo ne more biti konkurenčno, če morajo delodajalci plačevati še davke in potem še zaposlene – ker bi nam vsi ušli čez mejo. Ne zaposleni, ti tako že bežijo, ušli nam bodo tudi delodajalci. So že povedali. Potem bomo videli hudiča, vsi, tudi oni. Ali mislijo, da bo tam tako kot pri nas kdo hotel delati zanje samo z mizerno minimalno plačo, s katero se še tu ne da preživeti? Dajte no, na oni strani vendar ne norijo, da ima vsakdo demokratično pravico, da se gre lahko gospodarstvo in podjetništvo, četudi nima ne potrebnega strokovnega znanja (na katero se na tej strani tako radi požvižgamo) pa tudi ne denarja (vsaj ne tistega na računu). Kakšna sreča, da imamo mi vsaj prekarce, vsak dan več takšnih, ki vse prenesejo in brez katerih se tudi mi ne bi mogli tako lepo igrati države, sicer drage, a samo naše.