Kaj storiti? Tako radi se primerjamo z drugimi državami, zlasti z Avstrijo. Vzemimo v naš prostor njihov sistem. Zaradi varnih delovnih mest, dobrih pogojev za delo in moralnega ugleda v družbi so plače delavcev v javnem sektorju 20 odstotkov nižje od tistih v realnem sektorju. To je pričetek sprememb pri nas. Po vzoru sosedov naj se po ministrskih resorjih delijo sredstva v enakem deležu glede na BDP. Istočasno se postavijo plačilni razredi v javnih sektorjih od najnižjega delovnega mesta, ki je enak minimalni plači, do najvišjega, enakega najvišji plači. V tem primeru pride do bolj poštenih delitev in bi se končale stavke in drugi izpadi dela, ker na udaru ne bi bila več parlament in vlada, ampak bi se reševali primeri znotraj resorjev, ki bi razpolagali z vnaprej določeno denarno maso.
Riba smrdi pri glavi, a se čisti od repa. Pri nas je od osamosvojitve dalje to čiščenje zelo uspešno. Odločili smo se za odločno varčevanje. Odlično. Na račun tistih, ki so varčevanje sprejeli, so prizadeti samo upokojenci, zaposleni z minimalno plačo, študentje in dijaki (ne vsi), šolarji, kronični bolniki, invalidi…
Ustvarjeno je prepričanje, da ne bi šel nihče v politiko ali v državno upravo, če bi se ukinili vsi privilegiji voljenih funkcionarjev. To bi rad videl. Voljeni funkcionarji so delavci, na svojo funkcijo izbrani za določen čas. Ko se jim izteče funkcija in ne dobijo zaposlitve, lahko kot brezposelni dobijo nadomestilo za kratek čas le na zavodu za zaposlovanje, ne pa tudi z izjemno možnostjo podaljševanja. Predpisani delovni čas v parlamentu malokdo izpolni, tako da je treba takoj ukiniti doplačila za delo v odborih in komisijah ter prisotnost v poslanskih pisarnah in kakršne koli nadure. Poslanske skupine imajo dobro plačane svetovalce. Zakaj? Na volitvah se nam predstavijo kot strokovnjaki za domala vsa področja, potem pa najamejo svetovalce. Osnutek predloga zakona lahko v konceptu predlagajo poslanske skupine, oblikujejo ga pa v parlamentarnih službah, ki so to dolžne storiti; kdor da odpoved na delovno mesto ali je krivdno razrešen, ne sme dobivati na nobenem delovnem mestu v državni upravi in državnih podjetjih nobene odpravnine.
V času gradnje države, tovarn, infrastrukture, zavodov in drugih družbenih dobrin so bili dopusti zelo kratki, po uvedbi prostih sobot so bile sobote prosti delovni dnevi, danes pa imajo zaposleni ogromno dopusta plus 52 sobot plus množico praznikov in ljudi ni na delu skoraj celo tretjino leta. Srednje- in visokošolsko šolanje je brezplačno. Pravilno. Toda diplomanti bi morali imeti nekakšno obveznost do družbe, ki jih je v času šolanja in študija z brezplačnim šolanjem v bistvu štipendirala. Diplomanti, ki so že zaposleni in gredo na specializacijo v tujino, bi morali po končani specializaciji oddelati določeno dobo še doma, da ne bi bila specializacija v bistvu le preizkusna doba v tuji ustanovi za morebitno zaposlitev v tujini.
Nekaj upravičenih razlogov za ogromne prihranke, sindikalni mir in več enakosti med ljudmi bi s temi ukrepi zanesljivo ustvarili.
Marko Kožar, Male Lašče
