Kratek sprehod skozi čas

Enaintridesetega oktobra bi lahko poleg dneva reformacije praznovali tudi 100. obletnico ustanovitve prve slovenske vlade v Ljubljani po končani prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrske monarhije. Praznovali kajpada nismo, vredno pa se mi zdi omeniti, da je bilo v takratni 13-članski vladni zasedbi devet doktorjev in en inženir, a takrat tisto niso bili ministri, ampak poverjeniki. Tako velikega števila razumnikov ni imela nobena vlada do danes. Ob tem bo marsikdo bržkone skomignil z rameni in dejal, da je pomembna učinkovitost. Prav gotovo. In danes lahko rečemo, da so prav vse slovenske vlade izgubljale. Prva vlada se je kmalu po rojstvu v letu 1918 utopila v kraljevini SHS, kjer smo izgubili lastno vojsko, ki nam je pod poveljstvom generala Rudolfa Maistra priborila dobršen del ozemlja, ki bi sicer pripadlo republiki Avstriji, pa tudi sicer je bila Slovenija razdeljena v dve banovini. Izgubljali smo tudi po drugi svetovni vojni, a takrat zaradi slabega poznavanja zemljepisa s strani Edvarda Kardelja, ki je reko Mirno videl tam, kjer teče Dragonja. Petega maja 1945 ustanovljena slovenska vlada v Ajdovščini se je, podobno kot prva vlada v letu 1918, kmalu potem utopila v federativni ljudski republiki Jugoslaviji, z izgubo lastne vojske, s poveljevanjem v JLA v srbohrvaščini, da ne grem v podrobnosti. V drugi 12-članski slovenski vladi leta 1945 so bili že štirje pravniki, en zdravnik, dva gimnazijca, kar pa ni bilo odločilnega pomena, saj smo potonili v skupni državi Jugoslaviji, ki je bila »socialistični« eksperiment in je obstajal zgolj kot diktatura »proletariata«, dejansko peščice lažnih komunistov pod vodstvom kovinostrugarja Josipa Broza. Ta okoli sebe ni zbral intelektualcev, ampak fanatične privržence surove nravi. Imel je rezidence v vseh republikah, modri vlak, ki ga je vozil po državi, ladjo Galeb, s katero se je prevažal po svetu, bil je trikratni heroj, mesta so se imenovala po njem… To je bil naš ljubljeni predsednik, kar nas precej spominja na ljubljenega vodjo pri Severnih Korejcih. Hkrati pa v prvih letih po drugi svetovni vojni zapiranje intelektualcev, procesi, usmrtitve, kaznilnice, hujše od ruskih gulagov, iskanje notranjih sovražnikov, po njegovi smrti pa razpad Jugoslavije in najbolj krvava vojna v Evropi po letu 1945. In potem prvič resnično samostojna Slovenija; prejšnji »komunisti«, ki jim je bila Jugoslavija zgolj koristolovska avantura, so čez noč zamenjali ploščo, nekajkrat zamenjali ime stranke in ker je to prinašalo obilne koristi, zapečatili pravosodje v vrečo z žigom »trajni mandat«, hkrati pa pretočili družbeno lastnino v svoje žepe ali neznano kam. Tudi z arbitražo, na katero se naši politiki radi sklicujejo, Slovenija več izgubi, kot pridobi, Slovenci pa smo čedalje na slabšem. Poleg naravnih katastrof nas tepejo vlade, saj se ne bomo nikoli rešili, če bomo s pravosodjem in posledično s tajkuni ravnali v rokavicah. Kot Serpentinšek si nas vsaj nasmejal, zdaj pa…