Poklicne spretnosti – če gre za spretnosti, znanje in kompetence, ki se pridobijo na srednji izobrazbeni ravni – bodo tudi v prihodnje izredno iskane, saj se ponudba kadrov z višješolsko in visokošolsko izobrazbo še vedno povečuje, pravi Elido Bandelj, direktor Centra RS za poklicno izobraževanje (CPI). »Je pa pomembno, da razumevanje poklicnih spretnosti z ozkega koncepta opravljanja tipičnih del v poklicu razširimo na vse ključne kompetence, ki jih potrebujemo, da smo uspešni v delovnem okolju in gradimo kariero.« Iskane bodo široko prilagodljive strokovne kompetence in ustrezne splošne kompetence. Na hitro spreminjajočem se trgu dela bo ključna tudi kompetenca za vodenje kariere, pravi Bandelj.
V CPI želijo s predstavitvami odličnih mladih, ki so še vključeni v srednje poklicne in strokovne šole ali pa so jih že končali, pokazati, da tovrstno izobraževanje omogoča odlično pripravo na prehod na trg dela ali pa na nadaljnji študij. »Gre za izobraževanje, ki ni namenjeno zgolj tistim z nižjimi ocenami, kot je bilo do zdaj v percepciji ljudi. Z izpostavljanjem uspešnih podjetnikov, ki imajo poklicno in strokovno izobrazbo, izpodbijamo predvsem stereotip o monotonosti ter nizkem plačilu za tovrstno delo,« poudarja Bandelj.
Lovimo zadnji vlak?
Primož Bučar iz Kovinarstva Bučar, enega od lanskoletnih prejemnikov priznanja starejšim prijazno podjetje v sklopu projekta Zlata nit, pravi, da danes iščejo osnovne spretnosti, ki so odvisne predvsem od načina odraščanja in vzgoje posameznika. Tudi tu se vse digitalizira, zato izumirajo ročne spretnosti. Vendar pa mlajše generacije v podjetja prinašajo nove spretnosti in veščine z velikim potencialom. »Smo pred izzivom, kako se čim bolj in čim hitreje prilagoditi nastali situaciji,« pravi Bučar.
Podjetje Kens elektronika iz Prebolda je prav tako odličen primer dobre prakse podpiranja talentov vseh starosti, za kar je lani v kategoriji malih podjetij prejelo posebno priznanje natečaja Starejšim prijazno podjetje: z leti še vedno zavzeti. Hedvika Dermol Hvala poudarja, da smo v Sloveniji na področju poklicnega izobraževanja šibki. »Šole dajejo preveč neuporabnega znanja, dijakov na praksi se ne preverja, kaj delajo in kaj so se naučili.« Prepričana je, da bo v prihodnjem desetletju pomanjkanje kadra s praktičnim znanjem še večje, saj se ne gradi na izboljševanju izobraževalnega sistema. Bučar pritrjuje, da nas na tem področju čaka še veliko dela in da se nam zadnji vlak že rahlo oddaljuje.
Povrnimo ugled poklicnemu izobraževanju
Drugače mislijo v šolah srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja. »Sistem je v Sloveniji dobro zasnovan, saj mladim omogoča, da se glede na njihove sposobnosti izobražujejo po vertikali vse do najvišjih stopenj izobrazbe. Na tak način lahko usvojijo paleto poklicnih spretnosti in postanejo kader 21. stoletja,« je prepričana Darinka Martinčič Zalokar, ravnateljica Srednje šole tehniških strok Šiška. Poklicnih spretnosti posameznika ne izkazuje le pridobljena izobrazba, temveč tudi želja po stalnem strokovnem izpopolnjevanju, timskem delu in sposobnost hitrega odzivanja na skorajda dnevne spremembe.
Ravnateljica Strokovnega izobraževalnega centra Ljubljana, mag. Frančiška Al Mansour, dodaja, da je treba več narediti pri promociji poklicev, saj mladi ob vpisu ne vedo, kakšna dela bodo opravljali po končanem izobraževanju. »Pomen poklicnih spretnosti je velik in vse večji je tudi interes za vpis v vajeniški sistem izobraževanja, kjer se dijak izobražuje in uči z delom v bodočem poklicu pri bodočem delodajalcu.«
Delodajalci že prilagajajo pogoje zaposlovanja in tudi nagrajevanja dobro usposobljenih kadrov, kar je dobro, pravi Martinčič-Zalokarjeva. Tako se veča ugled določenih poklicev, kar pozitivno vpliva na odločitve mladih za poklicno izobraževanje.
Prihodnost poklicnih spretnosti»Razprave o vplivu prihodnjih sprememb na zaposlovanje so polarizirane,« pravi Bandelj. »Nekateri prisegajo na neomejene priložnosti v novih kategorijah delovnih mest ter na perspektive, ki bodo višale produktivnost delavcev in jih osvobajale običajnega dela. Drugi predvidevajo veliko menjavo delovne sile in premeščanje delovnih mest. Napovedi o trendih se razlikujejo glede na industrijo in regijo.« Dodaja, da bo od ukrepov, ki jih bodo danes sprejele države, odvisno, ali bo ta sprememba povzročila veliko selitev delavcev ali pa nastanek novih priložnosti. Najprej pa moramo v družbi spremeniti negativno percepcijo določenih poklicev, šele nato bomo lahko spreminjali status poklicnega izobraževanja, opozarjajo na CPI. Bučar meni, da bi morali na tem delati že v osnovnih šolah. Mlade bi peljali na ekskurzijo v katero od naprednejših slovenskih in tujih podjetij ali na mednarodne sejme, kjer se bi z lahkoto navdušili nad tehnologijami, ki so povezane s poklicnim izobraževanjem. »Klasične« šole čaka izziv Po Bandljevih besedah se pri razvoju poklicnih standardov velikokrat srečajo s podjetji, ki opozarjajo na vrzeli v spretnostih svojih zaposlenih, ko gre za zmožnost dela v timu, komunikacijske spretnosti, konstruktivno reševanje težav, samoiniciativnost. To je izziv za šolski sistem, saj je te spretnosti nemogoče razvijati v 'klasični' šoli. V Kens elektroniki opozarjajo, da jim kronično primanjkuje kandidatov s praktičnim znanjem, ročnimi spretnostmi, ki bi bili hkrati tudi samostojni in samoiniciativni. Predlagajo, naj šole v sodelovanju s podjetji ponudijo mladim čim več praktičnega usposabljanja in delavnic ter jim omogočijo delo na konkretnih projektih, ki bo od njih zahtevalo čim več samostojnosti.Bandelj dodaja, da tako srednje poklicno, srednje strokovno kot višje strokovno izobraževanje že temeljijo na tesni povezavi med sfero dela in šolo. Brez skupnega prenosa znaj, spretnosti in kompetenc na mladega se ne pride do pričakovanih rezultatov. »Da to dosežemo, pa moramo imeti usposobljene učitelje in mentorje pri delodajalcih. V ta kader je treba veliko vlagati. Šolski prostor je treba še bolj odpirati dobrim strokovnjakom iz podjetij in obratno.« Primer švicarske dobre prakse Dr. Paul A. L. Evans z elitne poslovne šole INSEAD kot primer dobrega poklicnega izobraževanja med drugim navaja Švico. Tam 12-letni otroci že začnejo razmišljati o svojem poklicu, o tem, kaj želijo v življenju početi. Pri 15. letih se morajo odločiti, ali bodo šli v poklicno izobraževanje ali po gimnazijski poti, ki vodi na univerzo. 80 % otrok se odloči za poklicno pot. Ta je zelo skrbno načrtovana, sloni na sodelovanju kantonov in gospodarskih družb v določenem okolju, ki se nenehno sprašujejo, kakšen kader bodo potrebovale v prihodnosti.
