Če pogledamo trenutno stanje, tehnologije danes še niso tako razvite, da bi se nanje lahko stoodstotno zanesli. Tudi zunanji pogoji še niso dani. V oddaljeni prihodnosti bodo senzorji seveda na vse izzive morali biti pripravljeni in nanje se bomo morali zanesti. A pri tem pozabljamo na umetno inteligenco, ki je zgodba zase. Če bodo hoteli avto spraviti na raven, da deluje kot človek, bo treba vozilo poosebiti. In to je šele v fazi razvoja. Na avtonomno vožnjo pač marsikaj vpliva. Ne samo drugi avtomobili, temveč tudi motoristi, kolesarji, pešci. Gre za zahtevno okolje, testiranja, ki marsikje že potekajo, pa zahtevajo izdatna sredstva, ki jih morajo vložiti tudi v infrastrukturo. Ceste je treba urediti, narediti kontrolne točke. To se na primer trenutno dogaja v Nemčiji, kjer nekatere avtoceste prilagajo za avtomatsko vožnjo, vse pa delajo z željo, da ne bi prišlo do nesreče in posledično žrtev. Razviti je treba sisteme, ki bodo nezmotljivi. Predstavljajte si, da bo za varno avtonomno vožnjo avto moral komunicirati tudi s križišči, obcestnimi postajami, znaki, semaforji… In če si zamislimo, da bi bile na tak način urejene prav vse ceste v vseh državah, se zavemo resnične velikosti problema. Pri čemer je najmanjša težava narediti avto, sposoben avtonomne vožnje, precej večja pa prilagoditi infrastrukturo in zakonodajo.
A kaj, če bo vseeno prišlo do nesreče, kdo bo kriv? Pri Volvu so prvi dvignili roko in dejali, da so odgovorni prav proizvajalci in da bo Volvo zato v primeru nezgode, ko bo avto v načinu avtonomne vožnje, vso odgovornost prevzel nase in kril vse stroške. Dejansko pa bo treba postaviti natančna pravila igre in to, kako se teh pravil tudi držati. Avtomobili bodo pač prerasli vlogo prevoznega sredstva kot takega in postali mobilni življenjski prostor. Pa si tega sploh želimo oziroma kdo si tega sploh želi?
Med generacijami so velike razlike. Ljudje moje starosti, nekje okoli 40 let, radi sami vozimo in imamo radi vse pod nadzorom. Toda mlade generacije na vožnjo gledajo drugače, kot nekaj tveganega, zato bodo tudi naučene, da so vožene in ne vozijo, saj jim sama vožnja ne bo v užitek. Zato je strategija največjih igralcev na trgu usmerjena tako v avtonomno vožnjo kot tudi možnost, da voznik še vedno sam vozi. Klasični vožnji tudi zato kar tako ne bodo rekli ne. Zgodba zase so tudi človeški možgani. Ljudje situacije na cesti dojemamo kot relativno nepredvidljive, zato želimo imeti visoko stopnjo nadzora nad vozilom. To željo bi hipotetično lahko opustili, če bi situacijo vožnje sprejeli kot bolj predvidljivo ali če bi zaupali, da bo avto predvideval bolje od nas. A to je za večino današnjih voznikov težko verjetno, saj smo se osebnostno oblikovali v časih pred visokorazvito tehnologijo in takšne koncepte težko ponotranjimo. Avtonomna vožnja torej presega klasične avtomobilske okvire in je skupek več kompleksnih zadev, ki so precej večje od samega samovozečega avtomobila.
