Izčrpani ljudje so komaj čakali konec norije, ki je že nekaj časa visel v zraku. Velika vojna se je formalnopravno končala 11. novembra ob 11. uri, čeprav so listino o premirju predstavniki antante in Nemčije v resnici podpisali že ob 5. uri in 10 minut istega dne. V praksi je na večini bojišč orožje utihnilo že prej. Ponekod konec oktobra, ko je Avstro-Ogrska država razpadala pri »živem telesu« in so skupnosti narodov začele ustanavljati nove, od dotedanje oblasti neodvisne države, kot so bile država Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) z glavnim mestom Zagreb (ustanovljena 29. oktobra), Češkoslovaška, Bosna in Hercegovina… Zgodovinski viri kot datum razpada Avstro-Ogrske navajajo 3. november. Tega dne je vodstvo te države namreč privolilo v vse pogoje, ki so jih ob podpisu premirja postavili zavezniki. Toda v tistih viharnih časih nekako na hitro sestavljena mednarodno nepriznana država SHS ni bila zadosti dobro organizirana – ne politično in ne vojaško – da bi lahko vzpostavila suvereno oblast na narodnostnem ozemlju, katerega meje niti niso bile jasno začrtane in so postale predmet pogajanj dva meseca pozneje v Franciji. Zato ni čudno, da je tiste prve novembrske dni, ko vojna še ni bila končana, na naših tleh vladala velika zmeda.
Prvi dnevi Jugoslavije.
Jugoslavija je tu. Mlada, čila in krepka. Mlada je še, komaj se je rodila, in vendar ona ni več slabotno dete, marveč je že krepka deklica. Toda, seveda, dorastla še ni. Še jej je treba česar, da doraste toliko, da ji bo mogoče položiti na glavo poročni venec. Toda ona je tu in nobena človeška sila je ne spravi več iz sveta. (…)
Premirje je sklenjeno.
Na frontah bivše Avstro-Ogrske države miruje orožje. Toda naši domovini preti šele sedaj glavna nevarnost. Našo domovino so preplavile tolpe razpršene armade, ki ropajo in plenijo po naših krajih. Vojaki! Sedaj je čas, ko je treba, da branite svoje domove, svoje družine, matere, sestre, žene in otroke. Posameznik pa tega ne more. Zato pokorite se ukazom nove vlade, storite svojo dolžnost!
Ropanje in plenjenje.
Ker je vladala v zadnjih dneh minulega tedna, dokler ni prevzel poveljništvo slovenski general g. Maister, v mariborskem vojaškem zapovedništvu popolna brezglavost, so začeli vojaki kar trumoma zapuščati vojašnice ter odhajati domov. Ob tej priliki so vzeli seboj iz vojaških skladišč, kar je kdo mogel nesti. Plenili so tudi civilni ljudje. Izginilo je za stotisoče blaga iz vojaških skladišč. (…) Na koroškem kolodvoru je transport madžarskih vojakov začel pleniti železniške tovore. Došla je straža, ki je, ker se niso takoj pobrali, začela streljati. Bilo je pri tem sedem Madžarov ranjenih, dočim so bili štiri mrtvi. (…)
Organizirajte takoj
v vsakem kraju Narodno stražo! Roparske tolpe se prikazujejo. Kamor pridejo, vse poplenijo. Teh tolp se bodete ubranili le z lastnimi stražami. Vsak mož je dolžen vstopiti v Narodno stražo, da brani življenje in imetje sebi in drugim. Orožje dobite pri vojaških poveljstvih.
Italijani in Jugoslovani.
Italija dela velike težkoče, ker stavi pretirane zahteve glede jugoslovanskega ozemlja. Upati pa je, da bo Italija pod pritiskom entente skrčila svoje zahteve.
Straža, 4. novembra 1918
Bošnjaki v Ljubljani.
Danes dopoldne dospe s fronte v mesto en bataljon 4. bosansko-hercegovskega pešpolka. Slede mu še trije bataljoni. Polk se je dal prostovoljno na razpolago narodni vladi, da vrši službo za red in mir. Občinstvo bo polk pozdravilo z velikim navdušenjem kot sobojevnika za našo svobodo.
Položaj na Goriškem.
Poroča se, da se vali od Piavske fronte kakih 500.000 mož proti Krasu, Št. Peter - Ajdovščina. Vse gre peš. Narodnostno so polki mešani. Skozi Gorico gredo že posamezni infanterijski oddelki večinoma slovanske narodnosti. Jutri je napovedanih za Št. Peter 25.000 vlakov. V Gorici vlada red.
Položaj v Mariboru.
V Mariboru so se razmere poslabšale. Razoroženi vojaki plenijo in ropajo po mestu.
Umikanje z italijanske fronte.
O umikanju z italijanske fronte se raznašajo razne vesti, med temi prav grozne. Sploh se v teh razvnetih časih fabricirajo vesti kar na debelo in ko gredo od ust do ust, se razvijajo v grozovita dejanja. Da je umikanje ob razmerah, ki so vladale na fronti, hudo, je umevno samo po sebi in da vojak, sestradan, naveličan, razburjen, stori kaj takega, kar ni prav, temu se tudi ni čuditi. Za umik je bila potrebna preskrba in varstvo s strani armadnega vodstva in umik bi se moral voditi po načrtu. Ali vsega tega ni bilo. Slavni avstrijski generali so sami prvi bežali, ubogo vojaštvo je prepuščeno samo sebi. (…)
Razmere na Dunaju.
Razmere na Dunaju se od dne do dne slabšajo. Vse je v razsulu in nihče ne ve, kaj bi počel. Na eni strani se snujejo nemške narodne straže, na drugi strani pa se ustanavlja tudi že rdeča garda, katera preti dvigniti na površje boljševizem. Kdor more, beži z Dunaja. Po cestah se vršijo demonstracije, ki se spremenijo dostikrat v izgrede. Slovenski častniki in dijaki, ki so zapustili Dunaj, pripovedujejo, da so pri nas naravnost vzorne razmere napram dunajskim. (…)
Slovenski narod, 4. novembra 1918
Organizacijam delovnih slojev!
Važni zgodovinski dogodki se vrste tako bliskovito pred našimi očmi, da nas nujno pozivljejo na največjo pozornost. Politične razmere se preobrazujejo, vsa preosnova javne administracije prehaja iz rok v roke, ne da bi se v svojem bistvu spreminjala, ne da bi pri tem dobila demokratičnejše oblike, kar pa z ozirom na demokratičnega duha sedanjega časa in na potrebe delovnih slojev ne sme ostati tako kakor je bilo doslej. Delavstvo mora zahtevati več pravic, popolno enakopravnost, popolno socialno preskrbo in delavsko varstvo v novih državnostih. Zaradi tega je nujno potrebno, da prevzamejo delavski sveti svojo nalogo in se začno temeljito baviti z vsemi vprašanji, ki se tičejo delavskih pravic v novih političnih tvorbah. (…)
Naprej, 4. novembra 1918
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.s
