Nato je bil kot politično-vojaško zavezništvo, kot organizacija kolektivne obrambe večine držav Evrope in Severne Amerike (s skoraj milijardo ljudi) z washingtonsko pogodbo ustanovljen leta 1949, torej na začetku hladne vojne, v skladu z načeli ustanovne listine OZN in njenim 51. členom. Ta govori o pravici države, da se brani bodisi sama bodisi skupaj z drugimi. Zavezništvo je v tem času najbrž naredilo tudi kakšen napačen korak, na splošno pa mu Evropejci in s tem tudi Slovenci ne moremo kaj dosti očitati. Pogosto je slišati, da Nato sledi zgolj interesom ZDA. Seveda sledi tudi ameriškim interesom, sicer ZDA ne bi bile njegova članica in gonilna sila. Podobno kot še pri nekaterih drugih mednarodnih organizacijah, ki so nastale na razvalinah druge svetovne vojne, vendar je bil njihov obstoj tudi v interesu še kakšne druge države, kar velja tudi za Nato.
Iz njega ni izstopila še nobena članica, nasprotno – vanj si želi vstopiti še nekaj evropskih držav. Pristopne pogovore je ravno začela Makedonija. Nasprotniki Nata pri nas, ki pa vendarle soglašajo z našim članstvom v EU (22 članic EU je tudi v Natu), pozabljajo, kdo je pomembno, če ne že odločilno pripomogel k njenemu nastanku. Z ekonomsko pomočjo ZDA v okviru tako imenovanega Marshallovega plana in ob varnostnih zagotovilih Nata pred pretečo nevarnostjo Sovjetske zveze so si države zahodne Evrope po koncu druge svetovne vojne hitro opomogle in se začele pospešeno razvijati. Jugoslavija se v Marshallov plan ni vključila, bila pa je deležna dragocene ameriške ekonomske in vojaške pomoči ter pomoči v hrani.
Mir na evropskem kontinentu
Znane so besede, ki jih je lord Ismay, prvi generalni sekretar Nata, izrekel malo za šalo in veliko za res, namreč da je bil Nato ustanovljen z namenom, da obdrži Sovjete zunaj, Američane znotraj in Nemce spodaj. Obstoj Nata je torej pomemben tudi zaradi odnosov med samimi evropskimi državami, ki so se v preteklosti večkrat spopadle. Spori med zaveznicami se namreč ne rešujejo z uporabo vojaške sile. Še več, ob spodbudi ZDA so evropske države krenile po poti vseevropskega demokratičnega povezovanja, vključno z ustanovitvijo EU, ki zagotavlja mirno prihodnost našega kontinenta. Kljub trenutnim težavam je EU najuspešnejši mirovni projekt na svetu in, kot rečeno, nastal je ravno ob sodelovanju ZDA in Evrope. Srednje- in vzhodnoevropske države so se v ta proces lahko polno vključile šele po padcu komunizma in propadu Sovjetske zveze. Med največje dosežke Nata je treba vsekakor prišteti dejstvo, da mu je uspelo ohraniti mir na evropskem kontinentu, praktično brez enega samega strela, zgolj s svojim obstojem oziroma odvračanjem in istočasno tudi pripravljenostjo na dialog.
H konkretnim bojnim – zračnim – operacijam se je Nato zatekel šele po koncu hladne vojne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v času jugoslovanskih vojn, ne toliko zaradi obrambe držav članic kot zaradi zaustavitve Miloševićevega pohoda po ozemljih nekdanje Jugoslavije in zaustavitve masakrov oziroma zaradi vzdrževanja miru. (Mimogrede, v življenju Nata so bila obdobja, ko je bil enako, če ne še bolj kot na področju kolektivne obrambe angažiran v operacijah vzdrževanja miru.) Najprej je v skladu z odločitvami OZN pripomogel h koncu prelivanja krvi v Bosni in Hercegovini. Kasneje je z letalskimi napadi na cilje Miloševićeve Jugoslavije preprečil še humanitarno katastrofo, etnično čiščenje na Kosovu.
V slednjem primeru je treba priznati, da posredovanje ni bilo na najbolj trdnih mednarodnopravnih temeljih. Mandat Varnostnega sveta OZN za Natovo angažiranost na Kosovu (mirovna operacija KFOR) je bil namreč podeljen nekoliko kasneje. Posredovanje pa je bilo vsekakor legitimno in v duhu načela odgovornosti za zaščito, ki se je v okviru OZN uveljavilo šest let kasneje, torej leta 2005. Tudi ob pomoči naše države. Načelo med drugim zajema tudi zaščito prebivalstva pred nasiljem lastnih oblasti. Naj spomnim, da se takrat v Sloveniji nismo spraševali, zakaj so v IFOR in SFOR, z Natom vodenih mirovnih operacijah v BiH, vojaki iz Kanade ali Portugalske, torej daleč od svojih domov. Natu smo bili hvaležni ali pa bi vsaj morali biti. Slovenija je od posredovanja Nata v naši južni soseščini seveda imela velike koristi. Ohranjena so bila življenja sorodnikov številnih naših državljanov, popustil je pritisk na desettisoče beguncev na našo državo, obnovili smo gospodarsko sodelovanje s tem delom Evrope, k nam so se začeli vračati turisti itd.
Tudi danes ob vse prej kot dobrih obetih odnosov v mednarodni skupnosti Evropejcem in s tem Slovencem vsekakor ne more biti vseeno, kaj bo z evroatlantskimi integracijami in s tem tudi Natom. Spomniti velja na dogajanja na vzhodu Evrope, pa na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, na še vedno nestabilen Balkan, na mednarodni terorizem itd. Nato je za zdaj, kot rečeno, uspešno opravil svoje poslanstvo in kljuboval pritiskom od zunaj, v prvi vrsti s strani Sovjetske zveze in kasneje Rusije, ter tudi prebrodil notranje težave (različni pogledi držav članic na sueško krizo, na vojno v Vietnamu in Iraku, na odklone v posameznih državah članicah od liberalnodemokratičnih vrednot, na katerih sloni zavezništvo).
Resnejša razhajanja znotraj Nata so si sledila v intervalih 10 do 15 let. V zadnjem času vzbujajo skrb razhajanja ZDA z evropskimi državami glede klimatskih sprememb, nuklearnega sporazuma z Iranom, nekaterih trgovinskih vprašanj, plinovoda Severni tok 2… Skrbi tudi odnos Donalda Trumpa, predsednika ZDA, do samega Nata. V nasprotju s svojimi predhodniki je pred časom podvomil o smiselnosti ameriškega članstva v njem in o zavezniški solidarnosti v skladu s členom 5 washingtonske pogodbe. V njem je zajeto načelo »vsi za enega, eden za vse«. Če je napadena ena, so napadene vse članice in se torej branijo skupaj. Svoje izjave je sicer popravil, vendar ne najboljši občutek ostaja. Treba ga je odpraviti.
Cenejša je skupna obramba
Glavni očitek ZDA, ki so ga bili evropski zavezniki deležni že v času vlade Trumpovega predhodnika Obame, je nesorazmerna delitev finančnega bremena. ZDA so za vojaške namene resda porabile daleč največ in največ prispevale tudi k skupni obrambi. Po razpadu Sovjetske zveze in po občutku varnosti v Evropi (mirovna dividenda) se je to neskladje še povečalo. Tega ni mogoče zanikati. Res pa pri delitvi bremena in očitkih o zastonjkarjih ne gre pozabiti tudi na to, kako so sredstva uporabljena. Za samo evropsko obrambo Evropa prispeva več, tu je še udeležba evropskih zaveznic v ISAF, Natovi operaciji v Afganistanu, ali njihov prispevek v boju zoper Isis ter nenazadnje njihova daleč največja uradna razvojna pomoč, s katero se odpravljajo ali blažijo grožnje stabilnosti.
Na vrhu Nata leta 2014 v Walesu so se članice (tudi Slovenija) politično zavezale, da bodo do leta 2024 obrambne izdatke povečale na dva odstotka bruto domačega produkta. Na vrhih v Varšavi in Bruslju, ki sta sledila, so to obvezo obnovile. V zadnjih nekaj letih so tako izdatki v evropskih članicah začeli rasti, resda ne povsod enako hitro. K rasti sta nedvomno prispevala agresivno obnašanje Rusije na vzhodu kontinenta (med drugim aneksija Krima, hibridne grožnje) in v kibernetskem prostoru ter dogajanje v južni evropski soseščini. Do zdaj so bili ob zunanjem nasprotniku skupni interesi in vrednote vedno dovolj močni, da so zavezništvo obdržali skupaj. Poudariti velja, da morajo k nadaljnji trdnosti zavezništva s svojimi izjavami in izpolnjevanjem prevzetih zavez odgovorno prispevati članice na obeh obalah Atlantika.
To seveda velja tudi za našo državo, ki se je včlanila leta 2004 in bo torej drugo leto praznovala 15-letnico članstva. Obramba v okviru zavezništva je dokazano veliko bolj učinkovita in tudi cenejša, kot če mora zanjo poskrbeti le ena država. V zadnjih dneh je nastalo kar nekaj hrupa, ker naj bi slovenska vojska za lastne potrebe in potrebe zavezništva nabavila nove oklepnike. V prejšnjih letih članstva v Natu nismo po drugi strani nabavili ne lovskih letal ne marsičesa drugega. Za varnost našega neba so skrbela letala naših zaveznikov v Natu, kar je veliko cenejše, kot če bi za to morali poskrbeti sami. V preteklih letih smo v Sloveniji to, da sta varnost, obramba v okviru zavezništva cenejša, vzeli celo nekoliko preveč dobesedno in smo tako v Natu na samem repu po izdatkih za obrambne namene. To še posebej zadeva izdatke za opremo in oborožitev, kjer smo zadnji. Izdatki so bili najnižji leta 2015, zdaj pa, ko so v absolutnih zneskih začeli nekoliko rasti, se gibljejo okoli enega odstotka BDP. Konkretnih načrtov, kako in kdaj bo dosegla sprejeti cilj dveh odstotkov, Slovenija še ni objavila. Rok za njihov sprejem je konec letošnjega leta.
Kredibilnost naše države, ki sicer glasno prisega na izpolnjevanje mednarodnih zavez, je že precej načeta. Pred očitki se brani in v dokaz naše solidarnosti navaja predvsem naše sodelovanje v mednarodnih mirovnih operacijah pod okriljem zavezništva (v prvi vrsti na Kosovu) in tudi OZN ter EU, kjer naša udeležba ni slaba. Izpostavil bi tudi sodelovanje naših vojakov v Natovih silah odvračanja in obrambe v Latviji. Tovrstnim Natovim silam v baltskih državah in na Poljskem smo se pridružili med prvimi.
Vendar to nekako zbledi ob ne najboljši opremljenosti in izurjenosti naših oboroženih sil. Spomniti velja na lansko negativno oceno 72. brigade Slovenske vojske. K temu je treba dodati še caveats, pogoje, ob katerih se sile na terenu lahko dejansko uporabijo. Pogosto slišimo, da Slovenije že ne bo nihče napadel, da smo varna država in da naj sredstva, namenjena obrambi, preusmerimo v šolstvo in zdravstvo, da naj vojsko enostavno ukinemo (in zapustimo Nato). Sliši se lepo in tudi sam si želim svet brez nasilja ter več denarja, na primer za zdravstvo. Starejši sem, pogosteje sem pri zdravniku. Vendar nam mednarodne razmere tega žal ne dopuščajo. Če se v nekem okolišu dogajajo vlomi, je bolje kot z brezbrižnostjo klicati nesrečo na vrata namestiti protivlomno ključavnico ali si celo omisliti alarmno napravo ter se povezati s službo za varovanje. Je kdo pomislil na to, da je Slovenija varna ravno ali tudi zaradi našega članstva v evroatlantskih integracijah? To seveda prinaša tudi določene obveznosti, vendar varnost je podlaga za marsikaj.
Nevarnost z vzhoda
Nato, institucionalno politično in vojaško povezavo med Evropo in Severno Ameriko, bi vsekakor veljalo še ohraniti. Njegovega pomena in pomembnosti sodelovanja se zavedajo tudi države nečlanice. Vse nevtralne evropske države sodelujejo z Natom in so sodelovale ali pa še vedno sodelujejo v operacijah vzdrževanja miru na Kosovu in v Afganistanu, ki jih vodi Nato. Stike z njim krepi celo Srbija. Izjema je le Ciper. Pomena obstoja in sodelovanja z Natom se ne glede na trenutno različne poglede v Evropi in v ZDA na vrsto že omenjenih vprašanj še kako zaveda tudi EU. Med strateškima partnericama poleg rednega političnega dialoga poteka vrsta konkretnih sodelovanj, od soočanja s hibridnimi grožnjami do varnosti v kibernetskem prostoru in povečanja vojaške mobilnosti v Evropi. Krepi se tudi sodelovanje Nata z OZN (že omenjeno vzdrževanje miru). Organizaciji sta o tem sprejeli ustrezno deklaracijo. Seveda pa Rusija nad tovrstnim sodelovanjem ni navdušena in ga poskuša omejiti.
Posledice prenehanja obstoja Nata bi v sedanjem trenutku kaj lahko bile tragične, nevarne. Razpad naravnega zavezništva bi negativno občutili na obeh straneh Atlantika. Občutila bi ga tudi obstoječa mednarodna ureditev, ki so jo ZDA in Evropa družno gradile in ki naj bi jo družno (ob sodelovanju preostalih) tudi posodabljale. ZDA bi ostale brez evropskih zaveznic, Evropa oziroma EU pa bi morala za obrambo poskrbeti sama. EU v zadnjih letih sicer krepi sodelovanje na področju obrambe, vendar je to še daleč od tega, da bi svojim članicam ponujala kolektivno obrambo.
Strinjam se z mnenjem analitika Michaela Rühleja in drugih, da hitrost in uspešnost dogovarjanja na področju skupne zunanje in varnostne politike ter razlike v pogledih glede nevarnosti, ki prihajajo z vzhoda oziroma juga, niso najboljša popotnica, če bo šla EU v obrambi povsem na svoje. Posebno ne v času, ko si nekatere članice želijo manj, ne pa več Evrope (poglobljenega sodelovanja v EU). Tu so (ob odsotnosti ZDA in Velike Britanije) še izredno povečani stroški in dogovor glede nuklearnega odvračanja. Po odhodu Velike Britanije bi v EU z nuklearnim orožjem razpolagali le Francozi. Ne gre pozabiti še na standarde povezljivosti, ki omogočajo uspešno vojaško sodelovanje držav tudi v okviru mirovnih operacij OZN. To priznavajo celo slovenski nasprotniki Nata. Z odhodom gonilne sile ZDA bi se ti vsekakor znižali oziroma padli na najnižji skupni imenovalec. Končalo bi se tudi koristno sodelovanje Nata s partnerskimi državami v smislu širjenja območja stabilnosti.
V Evropi bi se nenazadnje izredno povečal vpliv oziroma po mnenju mnogih nevarnost s strani Rusije. Evropa bi se z njo (in Kitajsko) sama težko soočila. Rusija ne skriva svojih želja po obnovitvi nekdanjega imperija in razširitvi svojega interesnega območja ter načina življenja proti zahodu kontinenta. Spomnimo se Ukrajine in Gruzije. O življenju v morebitnem zavezništvu s Sovjetsko zvezo oziroma Rusijo in o zavezniških tankih na svojih ulicah bi vedeli veliko povedati Čehi, Slovaki, Madžari, Poljaki in še kdo. Evropa bi postala dodatno nestabilna.
Rusija je že do zdaj igrala na karte razdvajanja držav EU. Zgodovina nas tudi uči, da odsotnost ZDA nikoli ni pomenila nič dobrega za stari kontinent. Prej ali slej so se morale vrniti in z orožjem, mlekom v prahu ter sirom v konzervah pomagati stabilizirati kontinent, potem ko je ta doživel katastrofo. Spomniti se velja na čase obeh svetovnih vojn (Mimogrede, kdo je partizanom dovažal orožje in odvažal na varno partizanske ranjence?) ali nenazadnje na čase že omenjenih jugoslovanskih vojn. Svet se žal spet vrača k tekmovanju med velikimi silami, ki smo mu bili priča v prejšnjem stoletju in pri katerem so račun pogosto plačali ravno manjši narodi in manjše države oziroma države brez zanesljivih prijateljev ter močnih zaveznikov.
Vprašanje naše nacionalne varnosti in s tem obrambe, kolektivne obrambe v okviru Nata je stvar tako vlade kot opozicije, je stvar vseh nas. Predstavniki nove vlade so dali nekaj izjav, ki nakazujejo korake v pravi smeri. Moramo vztrajati in pomagati, da se ti udejanjijo.
DR. BOŽO CERAR
