Čuki: Naše pesmi so odsev življenja

Kljub temu da imamo Čuki na tisoče raznih nastopov po Sloveniji in po svetu, je kar težko verjeti, da v 30 letih nimamo niti enega samostojnega koncerta takšnih razsežnosti. Tudi Televizija Slovenija nima posnetega nobenega samostojnega koncerta Čukov, ki bi ga lahko zavrtela, ko bo recimo eden od nas nenadoma odfrčal prepevat naravnost v nebeški deški zbor.

To bodo večinoma glasbeni kolegi, s katerimi smo se v preteklih letih srečevali po odrih pa tudi zasebno. Lahko le namignem: prideta originalna pevka hita Komar in ansambel, s katerim smo posneli enega največjih hitov zadnjih let narodno-zabavne glasbe, pesem Daj mi poljub. Najbolj se veselim dejstva, da bo na odru v določenem trenutku toliko sedanjih in nekdanjih čukov, kot jih še nikoli ni bilo.

To je bilo ravno tako na martinovo in takrat smo bili še trio, Marjan, Vinko in jaz, igrali pa smo ravno tam, kamor smo takrat spadali – za vhodnimi vrati gostilne v Podlipi pri Vrhniki. Še jaz ne vem, ali bi takrat vložil kakšno delnico v tisto glasbeno skupino. Ampak voljo smo pa imeli.

Menda je vsak začetek težak, ampak nam se takrat ni nič zdelo težko. Študirali smo, hodili v službo, da smo lahko kar nekaj let financirali opremo in inštrumente, studie, videospote… Danes je verjetno podobno, opažam pa eno bistveno razliko. Mediji in ljudje so si v tistem času osamosvajanja Slovenije srčno in neprestano želeli slovenske glasbe.

Krasen občutek je, da se je skoraj vsakega dotaknila vsaj kakšna naša pesem, da so mnogi ob naših pesmih odraščali, se zaljubljali, poročali, doživljali srečne in manj srečne trenutke. Predvsem pa z nami žurali vseh 30 let.

Vsaka pesem ima svojo zgodbo in sam nikoli ne iščem univerzalnega recepta. Čukom je dan ta privilegij, da si lahko drznemo zelo spreminjati glasbeni slog. Kaj imajo recimo skupnega Komar, Mi gremo pa na morje, Ta vlak, S kitaro po Stari Ljubljani, Zobar? Kot bi jih igralo veliko različnih izvajalcev, pa še vedno hitro slišiš in začutiš, da so to lahko samo Čuki.

Naše pesmi so odsev življenja, ki ga živimo. Danes je to težko predstavljivo, ampak meni je bil obisk zobozdravnika včasih prava mora. Moja mami je še v srednji šoli včasih, če sem bil zelo priden, šla z mano v čakalnico. Pesem Mi gremo pa na morje je nastala kot hec, ko smo se nekoč z družino peljali na morje in hčerko Evo spodbujali, da se nauči plavati brez rokavčkov.

Imamo srečo, vsaj zdi se nam tako, da prav veliko naravnih sovražnikov nikoli nismo imeli. Še med glasbeniki imamo same prijatelje, mogoče tudi zato, ker je naša glasba tako raznolika, da nas je res težko imeti za konkurenco. Nekoč na podelitvi viktorjev je bilo celo rečeno: »Viktorja so Čuki dobili, ker so okolju neškodljivi.«

Zaradi obojega imam glasbo tako zelo rad. Pesmi bom verjetno pisal, tudi če jih nihče ne bi hotel nikdar več poslušati, in v živo bom igral tudi, če si od tega nekoč ne bom mogel poplačati niti strun za kitaro. Videti je, da je takšna usoda glasbenika, ki svoj poklic opravlja z veseljem.

Mi nikoli nismo prav capljali za trendi, ampak smo jih pogosto kar sami ustvarjali. Spomnite se začetka videoprodukcije pri nas pa odmevnega skoka v narodno-zabavno glasbo leta 2000, ko je bila pri mladih ta vse prej kot priljubljena, potem pa je val mladih ansamblov naredil pravi preporod te glasbe, pa skok v turbofolk in tako naprej. To, da nam drugi sledijo, nam godi.

Seveda. Še pred velikim koncertom v Cankarjevem domu bomo izdali novo pesem v glasbenem duetu. Naslov je Če se od spominov da živet, pesmi pa se zelo veselimo in jo bomo na koncertu kot edino novo pesem tudi zapeli.