»Možganska kap me je zadela pred dvajsetimi leti, dobro uro po porodu drugega otroka. Nosečnost in porod sta sicer potekala brez zapletov, bila sem mlada, zdrava, nisem kadila niti pila alkohola…« našteva Lara Slivnik, ki še danes ne ve, zakaj ji je med porodom počila žila in se ji je v možganih razlila kri. Preden je je zmanjkalo, je začutila, da je nekaj narobe, in poklicala pomoč. Zdravnik je takoj posumil na kap. Spomni se, da so jo nekaj spraševali in jo vozili po hodnikih porodnišnice… Ko se je po treh dneh prebudila iz umetne kome, je prepoznala moža, a ni vedela, kako mu je ime. Tudi govoriti ni mogla.
V porodnišnici so ji kasneje omogočili občutek materinstva, tudi mleko si je stiskala, da je lahko dojila sina. Mesec po možganski kapi, ko je govorno že precej napredovala, a je bila še vedno na vozičku in desne roke ni mogla uporabljati, se je začela polletna rehabilitacija na URI Soča. Hoje in uporabe desne roke se je začela učiti dva meseca po kapi in postopno napredovala do stanja, ko lahko znova samostojno hodi, plava, sede na kolo, za volan, stopi na smuči… Sina je prvič previla po devetih mesecih. Tri leta po kapi se je zaposlila na fakulteti za arhitekturo, deset let po kapi pa z levo roko spisala znanstveni doktorat. Tudi angleščino je uspešno obnovila in lahko danes predava tudi v njej. »Le sredi stavka me včasih zmanjka in iščem kakšno besedo ali pa mi uide, kaj sem želela povedati,« samokritično doda Lara Slivnik, ki se ji življenje po možganski kapi ni ustavilo, le počasneje teče. »Zagotovo sem se tudi osebnostno spremenila, a se trudim, da bi bila taka kot prej,« še pravi Slivnikova. Zdaj, ko sta otroka odrasla, lažje razkriva svojo zgodbo. »Na začetku nihče ni znal napovedati, kakšno bo moje stanje čez pol leta, leto, pet let…« pravi. Še vedno vsak teden hodi na jogo in samoplačniško tudi na fizioterapijo, saj ne želi, da bi se ji roka znova zakrčila.
V domačem okolju
Vse zgodbe možganske kapi nimajo tako uspešnega epiloga, so ob svetovnem dnevu možganske kapi izpostavili v Društvu za zdravje srca in ožilja Slovenije. Možganska kap je namreč pri nas tretji najpogostejši vzrok smrti. Vsako leto naštejemo več kot 4000 primerov možganske kapi, kar je več kot 10 na dan, kar 30 odstotkov obolelih možgansko kap utrpi v aktivnem delovnem obdobju. »Za številkami se skrivajo usode ljudi in njihovih svojcev. Tudi najhujše. Možganska kap je zelo težko stanje, saj v prvem mesecu po njej umre petina bolnikov, v letu dni še dodatna petina, visok odstotek pa jih trpi zaradi velike in trajne oviranosti,« poudarja Franc Zalar, podpredsednik Društva za zdravje srca in ožilja.
Ker se večina kapi zgodi v domačem okolju, bi morali vsi poznati opozorilne znake in takoj poklicati na pomoč že, ko zaznamo enega od njih. Trije opozorilni znaki se skrivajo za besedo GROM, katere črke opozarjajo na težave z govorom, roko in obrazom ter na minuto oziroma neizprosno bitko s časom. Zato se znakov ne prestrašimo, ampak ukrepajmo in takoj pokličimo 112, saj je uspešnost zdravljenja odvisna predvsem od hitrosti prevoza bolnika v najbližji zdravstveni center, je jasen Zalar.
Težava tudi rehabilitacija
Strokovnjaki poudarjajo, da bi posledice možganske kapi s hitrim prepoznavanjem in sodobnimi načini zdravljenja in rehabilitacije lahko omilili in preprečili marsikatero smrt, z nujno potrebno vseživljenjsko podporo bolnikom in svojcem pa zagotovili višjo kakovost življenja tistim, ki imajo trajne posledice bolezni. »Moramo biti kritični in si priznati, da je raven obravnave bolnikov z možgansko kapjo v Sloveniji daleč od optimalne,« opozarja specialist nevrolog dr. Matija Zupan. Tudi telemedicinska mreža Telekap še vedno ne deluje tako, kot je bila načrtovana. Zdravljenje s trombolizo in mehanično rekanalizacijo prejme približno polovica bolnikov manj, kot bi ga glede na evropska priporočila moralo. Povsod po državi je velik problem tudi bolnišnična rehabilitacija, saj preprosto ni usposobljenega kadra. To v nemajhni meri velja tudi za ljubljansko Nevrološko kliniko, je opozoril Zupan. V obravnavi bolnikov z možgansko kapjo se je v zadnjih letih nabralo nekaj pomembnih novosti, a jih je vedno teže udejanjati v praksi, je še povedal.
Zavedanje laične javnosti o možganski kapi, kar zajema tako prepoznavo simptomov kot osnovno znanje o možnih načinih zdravljenja, je še vedno slabo, zlasti na podeželju. Čedalje večja težava v okviru razpoložljivega zdravstvenega in socialnega sistema pa je zagotavljanje primerne oskrbe težko prizadetim bolnikom po možganski kapi zaradi velikega pomanjkanja primernih negovalnih oddelkov bolnišnic in drugih ustanov, potem ko je akutno zdravljenje končano, je še poudaril Zupan.
