S svetlobo nad bitja iz onstranstva
Čeprav izvor praznika ni znan natančno, gre najverjetnejeza keltski praznik. Kelti so bili širom zahodne Evrope razseljeno ljudstvo, ki je pozno jeseni s praznikom samhain obeleževalo prehod med toplim in hladnim delom leta. V tem času je po izročilu meja med svetom živih in mrtvih zabrisana, zaradi česar se lahko duše mrtvih znajdejo v svetu živih. Da bi pregnali zle duhove, so se z živalskimi glavami in kožami maskirali v karseda strašljive pojave, hkrati pa poudarjali pomen svetlobe, pogosto so kurili kresove.
Noč čarovnic in vsi sveti
Za skorajšnje sovpadanje noči čarovnic in dneva vseh svetih, ki ga obeležuje večina Evrope, so zaslužni Rimljani. Ko so prevladali nad Kelti, so reciklirali tudi nekaj njihovih praznikov – zgodovina je sicer polna podobnih primerov. Rimljani so pred tem v februarju praznovali feralio, praznik vseh mrtvih, a so ga ob stiku s keltsko kulturo prestavili na 1. november. Kasneje je staroverske praznike svojim interesom prikrojila še katoliška cerkev in 31. oktober preimenovala v večer vseh svetih, 1. november pa v dan vseh svetih.
Kaj ima z vsem skupaj krompir?
Tisi, ki so prepričani, da je noč čarovnih novodobni ameriški izum, bi se težko bolj motili. Ideja o zabrisani meji med svetom živih in mrtvih, maskiranju v strašljive pojave in kurjenju kresov je prek luže pljusknila šele v drugi polovici 19. stoletja. Gre za obdobje, ko je Irsko pestila krompirjeva lakota, ki je na drug konec sveta pregnala približno dva milijona Ircev, približno še enkrat toliko pa jih je zaradi lakote šlo na drugi svet. Izseljenci so na novi celini še naprej gojili tradicijo – ta je vključevala praznovanje katoliških (pravzaprav poganskih) praznikov in rezljanje buč.
Zakaj bi našemljenim otrokom delili sladkarije?
V ZDA je noč čarovnic izjemno priljubljen praznik, po denarju, ki ga Američani zapravijo za praznovanje, pred njim prednjači zgolj božič. Podobno kot pri nas za pusta, je v ZDA na ta dan je povsem sprejemljivo, če našemljeni otroci trkajo na vrata in v zameno za rime in pesmice pričakujejo sladkarije ali denar. Tudi v tem primeru ne gre za novodobno izmišljotino, pač pa ima izvor v 11. stoletju. Prebivalci Irske, Škotske in Walesa so takrat našemljeni v demone hodili od vrat do vrat in prosili za hrano. Pogosto so ob tem molili »za umrle«, včasih pa so ob tem še zapeli in zaplesali, sčasoma pa je dejanje postalo sprejemljivo le še za otroke.
