Po eni strani logično in tudi pričakovano, po drugi strani pa presenetljivo celo za njene najbližje sodelavce je Angela Merkel med včerajšnjim sestankom ožjega vodstva krščanskih demokratov (CDU) napovedala, da se na hamburški letni konferenci stranke v začetku decembra ne bo več potegovala za predsedniško mesto. Odločitev, je izjavila Merklova na kasnejši novinarski konferenci, je dozorela med poletnim oddihom in jo je nameravala objaviti sredi novembra, vendar je zaradi nedeljskega poloma hessenske CDU na deželnih volitvah pohitela. »Gole številke so kratko in malo razočaranje, so grenke,« je dejala Merklova in dodala, da so konflikti v njeni vladi veliko prispevali k slabemu volilnemu izidu. Po njem se »ni mogoče delati, kot da se ni nič zgodilo«, ampak je volitve na Bavarskem pred dvema tednoma in zdaj v Hessnu treba vzeti kot »prelomnico«.
Kandidatov ne bo manjkalo
Merklova je bila videti spočita in zbrana, njena izjava je bila skrbno pripravljena (»nisem se rodila kot kanclerka, zame je vsakodnevna čast služiti Nemčiji«), v odgovorih na novinarska vprašanja si je tu in tam dovolila tudi kakšno drobno bodico (»stranko čaka zdaj zelo lepo obdobje krepitve samozavesti«), povsem v svojem slogu pa je ostala skrivnostna glede tega, ali namerava koga podpreti v tekmi za predsedniški položaj v stranki. Kandidatov bo vsaj sprva očitno veliko. Med prvimi so se prijavili zdravstveni minister Jens Spahn, nekdanji vodja strankine poslanske skupine v bundestagu Friedrich Merz, ki približno poldrugo desetletje ni imel vplivnih funkcij in prav tako kot Spahn računa na podporo konservativnega krila stranke, ter Annegret Kramp - Karrenbauer, generalna sekretarka stranke, ki velja za eno redkih povezovalnih osebnosti na vrhu CDU. Za takšnega velja še ministrski predsednik Severnega Porenja - Vestfalije Armin Laschet, podpredsednik CDU, ki za zdaj ni najavil kandidature, nekateri pa menijo, da ne gre pozabiti niti na nekdanjega finančnega ministra Wolfganga Schäubleja; ne zato, ker bi si ta to tako zelo želel, ampak ker se bo stranka o vseh drugih morda težko sporazumela, Schäuble pa bi bil v tem primeru lahko prehodna rešitev.
S tem, ko je izjavila, da »je treba začeti novo poglavje«, in napovedala popoln umik iz politike najkasneje leta 2021, zlasti pa z izjavo, da je »podoba zvezne vlade nesprejemljiva«, pa je Merklova, paradoksalno, nemara zmanjšala svoje možnosti, da ostane kanclerka do konca mandata. Socialni demokrati (SPD), ki na bavarskih in hessenskih volitvah niso utrpeli nič manjših, temveč primerjalno še večje izgube od CDU, lahko zdaj še bolj dvomijo o smiselnosti svojega obstoja v tej in takšni koaliciji. Čeprav je predsednica SPD Andrea Nahles po izjavi Merklove pohitela z zagotovilom, da se socialdemokrati s kadrovskimi zamenjavami zdaj ne bodo ukvarjali, te besede veliko bolj kot na avtoriteti predsednice temeljijo na dejstvu, da na obzorju ni junaka oziroma junakinje, ki bi hotel(a) prevzeti SPD. Najstarejša nemška stranka je, preprosto rečeno, povsem izgubljena in se je vse bolj loteva panika, da jo utegne na naslednjih volitvah doleteti usoda francoskih socialistov.
Velika koalicija pri 40 odstotkih
V Hessnu bi se po nedeljskih volitvah računsko izšlo več koalicij (vse stranke so vnaprej izrecno izključile možnost sodelovanja z desnopopulistično Alternativo za Nemčijo, AfD), tudi nova izdaja dosedanje črno-zelene. Politično gledano pa bo oblikovanje katere koli koalicije najverjetneje krepko bolj zapleteno. Tako zmagovalci kot poraženci deželnih volitev namreč ne bodo imeli pred očmi le deželne vlade, temveč tudi posledice morebitnega (ne)dogovora na zvezno vlado. Po volilnih uspehih na Bavarskem pred dvema tednoma in zdaj v Hessnu Zelenim glede na javnomnenjske poizvedbe strmo narašča podpora tudi na vsenemški ravni, medtem ko se strankam berlinske velike koalicije, poleg CDU še bavarska CSU in SPD, vztrajno osipa in so trenutno pri skupno komaj 40 odstotkih.
