Ljubljančanke in Ljubljančani so bili vrsto let navajeni, da na Masarykovi cesti stoji in čaka, da se preobrazi v gradbišče, ograjen in relativno zajeten kos mestnega zemljišča. To se je spremenilo, ko so pred osmimi leti nadobudni urbani vrtičkarji na tem območju ustanovili skupnostni vrt Onkraj gradbišča. Od takrat prostor postopoma dobiva nove vsebine, vse od Tomanovega parka, ki ga je uredila občina, do prostorske intervencije društva Prostorož, v okviru katerega na zemljišču od aprila dalje deluje eksperimentalni prostor Teren in predstavlja prostor začasne rabe in krožnega gospodarstva.
Teren je namenjen eksperimentom z različnih področij, a zagotovo prevladujejo agrikulturne in hortikulturne aktivnosti, skupna točka vseh pa je ponovna uporaba. Kar nekaj aktivnosti je tudi izobraževalne narave, čemur lahko pritrdijo študentje arhitekture, študentje fotografije in učenci Walfdorske šole, ki jim prostor služi za raziskovanje in terenske vaje.
Zeleno zavetišče
Živahno površino smo obiskali prejšnji petek, na dan, ko je tam potekala otvoritev samooskrbnega rastlinjaka, ki so ga snovalke in snovalci poimenovali kar Zeleno zatočišče. Organizacija dogodka je potekala pod okriljem Zavetišča za zavržene rastline, ki je nastal kot idejna zasnova Anemari Hrup in Eve Jere Hanžek, ki sta na isti dan na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje zagovarjali svoji med seboj povezani magistrski nalogi. V obeh sta se ukvarjali z vprašanjem pravic rastlin, s povezovanjem ekologije in umetnosti ter modelov igre pri umetniški praksi Zavetišča za zavržene rastline. Kaj imajo torej skupnega umetnost, vzgajanje rastlin, lokalna samooskrba in postavitev rastlinjaka? Pravijo, da je na poti k bolj ekološko ozaveščeni družbi nujno povezovanje različnih delovanj.
Slikarki sta na odprtju rastlinjaka slavnostno prerezali trak oziroma vrvico, ki je obdajala del rastlinjaka. Sledil je ogled rastlinjaka z vseh perspektiv in druženje, kjer je beseda tekla tudi o krožnem gospodarstvu. Pojem predstavlja usmerjanje v ponovno uporabo, popravila in recikliranje obstoječih materialov. Pomeni usmerjanje k varčevanju z viri in učinkovito upravljanje z odpadki. Pri konstrukciji zavetišča je sodeloval rokodelec Miran Pešić, sama realizacija pa je seveda temeljila na skupnostnem delu. Tako so iz navadnega ladijskega kontejnerja, ki ga je zavetišču darovalo eno izmed slovenskih podjetij, naredili prostor za gojenje rastlin. Zabojniku, velikemu 18m², so dodali nadstrešek, vgradili štiri lesena okna s pogledom na jug ter znotraj po tleh in stenah prostor obložili z lesom. Streha rastlinjaka zaradi izolacijskih razlogov ni tipično steklena, sprednji del nad verando je sicer iz odsluženih prosojnih plošč lexan, ves material, ki je bil pri gradnji uporabljen, je donirala Snaga in je razen lesenih delov recikliran. Eden sodelujočih, antropolog Patrick Senekovič, ki se v diplomskem delu ukvarja z vizualno etnografijo na primeru ornamentalnih rastlin, pravi: »Okrasne rastline imajo več kot le estetsko vrednost, do njih gojimo celovit odnos.«
Rastlino lahko posvojimo
Vse rastline, ki trenutno domujejo v rastlinjaku, so z izjemo aloe vere in bazilike okrasne. Opazili smo več benjaminov, oleander, ciperus, forzicijo in številne druge lončnice, ki so za simbolično ceno na voljo za posvojitev, kar pomeni, da s podpisom pogodbe in skromnim plačilom izbrano rastlino odnesete v domačo oskrbo. Poleg živega organizma dobite zraven še listino, ki na eni strani vsebuje risbo, na drugi pa zgodbo o dotični rastlini. Da, tudi rastline imajo lahko bogate biografije, nekatere so bile preprosto odvržene na ulico, druge so bivši lastniki pripeljali zaradi prostorske stiske v stanovanju, spet tretje so se bile prisiljene seliti in so v zavetišču dobile primerno oskrbo in se veselo razcvetele. Vsa večja drevesa so bila tako na dan otvoritve že oddana. Naključna obiskovalka, študentka predšolske vzgoje Helena Razpotnik, je bila navdušena nad dejstvom, da lahko pogodbo o posvojitvi tudi porišemo, saj meni, »da otrokom najlažje posredujemo nova znanja preko uporabe umetniških procesov«.
Premišljeni mehanizmi in spontani odzivi
Eden od ciljev Zavetišča za zavržene rastline je v rastlinjaku v naslednjih dneh dokončati samooskrbni mehanizem ogrevanja, kar se bo izvedlo z uporabo kompostnega kupa, skozi katerega bo tekla cev z zrakom, ki bo ogreval rastlinjak. Zemljišče, na katerem zatočišče stoji, je uradno prodano in se natančno še ne ve, koliko časa bo Terenu na voljo, za zdaj je zagotovljeno enoletno podaljševanje uporabe. Prav zato je rastlinjak zasnovan tako, da se lahko prestavi. Poleg praktične uporabe je važna tudi ideja, ki jo Zavetišče za zavržene rastline širi. Po besedah organizatork je to povezovanje umetnosti, ekologije in skupnosti. Ni naključje, da je rastlinjak obenem tudi razstavni prostor likovnih del, prostor, kjer se srečamo tudi s poezijo, v prvi vrsti pa z ljudmi, ki se zavzemajo za kakovostno bivanje v mestih. Urbano vrtnarjenje je spontan odziv na neodgovorno trošenje materialov, ki so z lahkoto ponovno uporabni. Ekološko prihodnost lahko dosežemo s krožnim gospodarstvom in z lokalno samooskrbo – ob tem pa si še polepšamo dom s kakšno lončnico iz Zelenega zatočišča.
