Takole poskušam razumeti: če vedo pri nas navadni državljani – in, prosim lepo, vsi brez svojega lastnega informacijskega sistema in brez ne vem kolikih obveščevalnih služb za posamezna področja (kar je najbrž povsod enako stran vrženi denar) – če torej vedo povprečni nevedneži več kot možje in žene, ki deželo vodijo, ja, potem je to zadosten razlog za paniko. Kako da se ljudstvo še ni naveličalo teh, ki jih je treba kar naprej na nekaj opozarjati, da še ni reklo: »Veste, kaj, pojdite se vi vsi skupaj solit! Saj mi očitno sploh ne govorimo istega jezika.« V tej naši čudno svobodni kakofoniji se že dolgo ne ve več, čigav je pravzaprav ta mali raj na sončni strani Karavank, kjer imajo ljudje samo zato neke svoje državljanske pravice, da lahko oblast nekomu vlada. In predpisuje in ukazuje in zamegljuje in se kar naprej spreneveda in popravlja. Medtem ko si mi, neumni lipeti in loleki, neodgovorno domišljamo, da smo vse te svoje predstavnike izvolili zato, da bi v našem imenu opravljali (če se le da pametno) naše skupne zadeve in koristi, ne pa samo njihove, takšne, ki sploh niso več tudi naše...

Namreč, kjer koli sem blodil po svetu, sem se lahko nagledal, kako ljudje tam sprejemajo razmere s stoičnim mirom, takšne, kot so. Pa ne zato, ker bi bili oni obdarjeni z bolj pretehtano značajsko razumnostjo, kje pa, oni se samo zato ne jezijo, ker pri njih naveza sistem-država-oblast deluje dobro tudi brez časopisnih opozarjanj vsak dan. A se vseeno vsak hip ve, kako in kdo mora kaj storiti. Ali česa ne sme storiti. Pa že nekaj stoletij nimajo več na cerkvenih vratih nabitih 95 tez, kaj je greh in kaj se ne sme početi. Pa tudi za vsak prdec – oprostite vulgarnosti zapisane besede, ampak tako se zadevi pač reče – nimajo ustrezne zakonodaje ali neumnih odlokov in vsenacionalnih referendumov. Ljudi tam preprosto od malega učijo in naučijo, kakšni morajo biti, saj se ve, pridni, pošteni, vljudni itd., da bodo znali biti takšni tudi, ko bodo veliki in ne bodo delali težav sebi in drugim. Pravijo, da se jim to lepo obnese, ko se ne more nihče izgovarjati, da česa ni vedel ali da česa ni mogel napraviti samo zaradi stricev iz ozadja, ki da imajo pri nas povsod svoje parklje, s katerimi vse pokvarijo. Kajti utečeni sistemi ne prenesejo, da kdo svoje naloge ne bi opravil. Njihova učinkovitost temelji prav na tem, da se ne more zgoditi nič, kar se ne sme zgoditi. Če pa se kdaj vendarle uresniči pregovor, da nesreča ne počiva, in se zaradi človeške malomarnosti tudi pri njih kdaj zgodi kaj nepredvidenega, bo krivec odletel, bodo odleteli vsi (ki ne sedijo dovolj visoko, da so pred takšnimi nevšečnostmi zaščiteni), a tega največkrat sploh ni treba, ker se vnaprej ve, kaj bi se zgodilo, če bi se res zgodilo kaj tako nemarnega, kar se ne sme zgoditi. Joj, kako je to kljub navidezni zapletenosti preprosto, kjer je vse to res.

Kot stranska korist takšnega preizkušenega delovanja se potem zgodi, da tudi nesposobneži ne rinejo tako predrzno navzgor med sposobnejše povzpetneže, kamor zaradi nepravične genetske zasnove ali pomanjkljive izobrazbe ali kakšne druge še bolj nepravične neenakosti ne sodijo (in jih tam tudi ne bi prenašali), kar vedo tudi nesposobneži sami. In jih tako kar njihov lastni samoohranitveni občutek obvaruje pred grozečo nesposobnostjo. Vse to se ve. Zato o tem ne pišejo magisterijev in doktorskih disertacij. In še nekaj se ve: tako zasnovanega sistema ni treba nenehno popravljati, ali kar je še bolj duhamorno, opozarjati v posebnih časopisnih rubrikah. Pa tudi zakonito izvoljenim predstavnikom ljudstva ni treba zapisovati z zlatimi črkami v ustavo, da česa posebno neumnega ne smejo storiti. Tako preprosto je to. Drugod.

Če pa se tudi pri njih kdaj zgodi, da kdo odpove, vskoči na njegovo mesto takšen, ki zna tisto bolje, ki tisto zmore. Tudi to je del sistema, da so zanj vselej pri roki nadomestni deli. Predvsem pa ni treba nikogar prepričevati, da imajo ljudje z večjo odgovornostjo tudi večjo pravico, celo moralno ali kakšno drugo dolžnost, da ukrepajo. Da ukrepajo pravočasno, se pravi, še preden kaj raznese ali nastane afera, škandal, bankrot, revolucija… Kajti tedaj, ko se podre mit o brezhibni urejenosti in se začne tisto najbolj žalostno, da pridejo mrhovinarji ugotavljat in popisovat škodo, je že prepozno.

Tako preprosto je vse to. Tako zelo, da nihče nikomur nič ne piše. Najbolj žalostno je pa to, da tudi tam pri njih ni več vse res, kot se je zdelo, da je nekoč bilo.

Milan Maver, Ljubljana