Letošnji pravkar končani simpozij Jesenska filmska šola je potekal v Slovenski kinoteki z naslovom Podoba-upor – militantni dokumentarec na bojiščih maja '68, dogodkom tistega leta pa se je kritično posvetil predvsem skozi filmske reprezentacije in teorije. Pri tem se je razmejil do nostalgične perspektive, s katere se sodobnost v občutju brezizhodnosti trenutnega stanja vse prevečkrat zazira nazaj. To v parafrazi omenjenega slogana spretno povzema tudi publicist Muanis Sinanović: »V nasprotju s tedanjo generacijo, ki se ji je zdelo vse mogoče, se nam zdi vse nemogoče.« Jesenska filmska šola je letos predstavila predavanja desetih tujih in slovenskih teoretikov, ta pa je pospremil filmski program, predvsem dokumentarci, ki so nastajali v širšem časovnem kontekstu maja '68.

»Tukaj in drugje«

Mark Betz, eden ključnih anglosaksonskih filmskih teoretikov, je uvodoma maj '68 označil kot trenutek ustvarjalnega kaosa, fluiden kolaž najrazličnejših ideoloških nastavkov, ki so radikalno redefinirali politično, teoretsko in umetniško misel takratnega trenutka. Pri tem je, kot je v svojem prispevku o politično-militantnem obdobju novovalovca Jean-Luca Godarda izpostavil Daniel Fairfax, nujno vzpostaviti zavedanje, da je maj '68 več kot le izjemni trenutek zgodovine. Igrišče zavesti se je pripravljalo že prej, v 60. letih, ko so vzniknila radikalna politična gibanja, od afroameriškega Black power movementa, raznosmernih marksističnih idej in praks po vsem svetu do dekolonializacijske vojne v Indokini, Alžiriji, Vietnamu in drugje. Ta gibanja, je poudaril francoski kurator Olivier Hadouchi, postavljajo pod vprašaj prevlado do tistega trenutka nevtralno razumljenega pogleda belega zahodnega moškega. Prav to prevpraševanje je tretjemu svetu omogočilo nove perspektive in kritično prevrednotenje družbenohierarhičnih razmerij.

Misliti maj '68 danes

Petdeset let kasneje maj '68 pogosto beremo in podoživljamo v ravno obratni perspektivi: neposredna akcija telesa množice, njene intervencije v sfero javnega izzvenijo vihravo, meseci uporov pa se pogosto prav zaradi njihovega performativa – forme, ki jo večinoma definirata estetika hipijevskega gibanja na eni in prevzemanje komunistične simbolike na drugi strani, zdijo predvsem kot psihedelično-utopičen odmik, kar je v svojem prispevku o estetskih praksah britanskega hipijevskega gibanja 60. let predstavila filmska zgodovinarka Sophia Satchell - Baeza: iz javnega in skupnega v zasebno in individualno, prav to pa neusmiljeno podžiga kolesje neoliberalističnega kapitalizma poznega 20. stoletja. Kot je v svojem predavanju poudarila filmska teoretičarka Nina Cvar, je maj '68 za sodobnost ključen predvsem kot miselna praksa, ki vzame podobo kot orožje, a ji vedno preti tudi ideološka (zlo)raba. Zato je treba maj '68 kritično vrednotiti in kot potencialni vzorec politične prakse misliti tudi danes. Njegove podobe so namreč tudi potencialne podobe današnjega časa, ko javno in skupno vse bolj izginjata v interesu zasebnega in individualnega kapitala.