Med dosedanjimi številnimi mednarodnimi srečanji za mir v Siriji – kjer je v zadnjih sedmih letih zaradi državljanske vojne umrlo več kot 360.000 ljudi, na milijone Sircev pa je razseljenih, od tega sta dva milijona v EU – je posebno pozornost pritegnil sobotni vrh voditeljev Francije, Nemčije, Rusije in Turčije v Carigradu. Tja so prišli nemška kanclerka Angela Merkel ter predsedniki Vladimir Putin, Emmanuel Macron in gostitelj Recep Tayyip Erdogan. V sklepni izjavi so pozvali, naj se v Ženevi do konca leta sestane odbor za pripravo nove sirske ustave, s čimer bi bilo mogoče organizirati svobodne volitve.
O ustanovitvi takšnega odbora so se dogovorili na konferenci januarja v ruskem Sočiju, na kateri so ob bojkotu sirske opozicije in zahoda sodelovali predstavniki Al Asadovega režima, Rusije, Irana in Turčije. Odbor za sestavo ustave naj bi štel 150 članov, od tega bi tretjino članov določil režim v Damasku, tretjino opozicija in tretjino Združeni narodi iz vrst civilne družbe.
Vendar je Al Asadova vlada, ki se ima za predstavnico sirskega ljudstva, še v sredo kot »vmešavanje v notranje zadeve« zavrnila odposlanca Združenih narodov Staffana de Misturo, ko je ta prinesel v Damask seznam »nevtralnih« članov iz civilne družbe.
Glede volitev v Siriji je Erdogan v Carigradu dejal, da bo samo sirsko ljudstvo znotraj in zunaj države odločilo o Al Asadovi usodi. Tudi Merklova in Macron menita, da morajo na volitvah sodelovati tudi Sirci iz tujine.
Rusija zadolžena za pritisk na Asada
Četverica je v Carigradu vse vpletene strani pozvala k trajnemu premirju v Idlibu, pomembni kmetijski regiji na severozahodu Sirije, kamor so se zatekle različne uporniške skupine in tudi več kot milijon beguncev. Obenem je skupna deklaracija poudarila »nujnost nadaljnjega boja proti terorizmu«. V Idlibu je tretjina od 70.000 oboroženih upornikov bolj ali manj blizu Al Kaidi, toda sirski tiran Bašar Al Asad ima vse uporniške skupine za teroristične.
»Računamo na Rusijo, da bo izvajala pritisk na režim, ki ji dolguje svoje preživetje,« je glede ohranitve miru v Idlibu dejal na novinarski konferenci Macron. Pri Al Asadovem »dolgu« Putinu je francoski predsednik mislil na rusko vojaško posredovanje, ki se je začelo jeseni 2015, ko je bil Al Asad že precej poražen in oslabljen. Od takrat naprej je lahko z rusko in iransko vojaško pomočjo osvajal uporniška območja drugo za drugim, ostal pa je samo še Idlib ter sever, kjer so Kurdi, in nekateri predeli na nenaseljenem, bolj puščavskem vzhodu Sirije, ki so še v rokah Islamske države.
Putin: »Uporniki naj ne pogledujejo izven Idliba«
Sredi septembra letos sta Putin in Erdogan sklenila dogovor, ki je preprečil veliko ofenzivo Al Asadovih sil na Idlib in s tem humanitarno katastrofo, ki bi lahko pomenila tudi podvojitev števila sirskih beguncev v Turčiji, kjer jih je zdaj tri milijone. V prejšnjem tednu je vseeno prišlo do več manjših spopadov v Idlibu, Al Asadovo topništvo je povzročilo sedem smrtnih žrtev, kar je največ od sklenitve turško-ruskega dogovora. Za režim v Damasku je Idlib pomemben tudi zato, ker gre preko njega glavna cesta do Alepa. Putin, ki se sicer zavzema za mirno vključitev Idliba v Al Asadovo Sirijo, pa je v Carigradu dejal: »Če bodo radikalne skupine iz Idliba organizirale napade na druge sirske regije, bo Rusija pomagala sirski vladi pri njihovem uničenju.«
Turški predsednik Erdogan pa je dejal, da je ohranjanje premirja prednostna naloga. Meni tudi, da se lahko s pomočjo Nemčije in Francije bolje nadaljuje proces iz Astane, v okviru katerega je lani prišlo pod okriljem Rusije, Turčije in Irana do pogovorov med Al Asadovim režimom in opozicijo. Tudi Erdogan pravi, da ni mogoče tolerirati teroristov, a drugače kot Al Asad ima pri tem v mislih predvsem milice sirskih Kurdov.
