Letos sva se z ženo v času dopusta v Sloveniji enkrat odpravila po večjih nakupih, in ker je soproga potrebovala določene produkte, ki se dobijo samo v severnem delu Jesenic, sva se usedla v avto in se odpravila proti Spodnjemu Plavžu. Ko sem vozil po cesti, sem se spominjal otroštva in z zanimanjem opazoval kakršne koli novosti v mestu, rojstni kraj ti je vedno v srcu, ne glede na to, kje živiš, hkrati pa sem užival v vožnji, saj v Singapurju nimamo avtomobila. In ravno ko sva želela parkirati pri nakupovalnemu središču, je v naju butnil neverjetno močan smrad. Odprla sva vrata in smrad se je samo še povečal. Najprej mi ni bilo jasno, kaj se dogaja in od kod prihajajo neprijetne vonjave. Pomislil sem na kanalizacijo, saj je bilo oblačno vreme in bi pritisk lahko izbezal smrad na površje, potem pa mi je le kapnilo. Prišel je z bližnje deponije na Mali Mežakli, ki je samo nekaj sto metrov zračne linije od nakupovalnih središč. Problem je prisoten že nekaj let in nič ne kaže, da ga bodo kmalu odpravili, saj se upravitelj sortirnice izgovarja na lahko frakcijo. Jesenice so gosto poseljene in na območju, kjer se širi smrad z deponije, živi nekaj tisoč prebivalcev. Kako prenašajo takšne pritiske, zlasti poleti, mi ni jasno, saj je meni osebno postalo slabo, ko sem bil tam samo nekaj minut.
Človek je skozi zgodovino vedno želel doseči vedno več. Tako smo iz blagovno-naturalne izmenjave prešli v trgovino, izmislili smo si denar, mnogo kasneje se je zače...
Stojim na železniškem peronu v Singapurju in čakam. Konica po koncu delovnika. Gneča, ljudje stojijo povsod. Vsi imamo mešane črte na obrazu. Ljudje...