Zagovorniki proste trgovine so vedno pozdravljali rast mednarodne menjave, saj so v tem videli dokaz, da imajo države korist od svojih primerjalnih prednosti prek specializacije, kar pomeni, da se povsod povečuje učinkovitost. V nasprotju s tem pa tiste, ki kritizirajo prosto trgovino, skrbi, da bi ta lahko revne države omejila na proizvajanje blaga, ki omogoča majhno rast produktivnosti, in opozarjajo, da so tu kljub očitnim skupnim koristim od globalizacije tu tudi tisti, ki so očitni poraženci.
V resnici se redki ne bodo strinjali s trditvijo, da je statična teorija primerjalne prednosti slab vodnik za politiko razvoja. Potrebujemo bolj dinamično ogrodje, da bi določili, ali trgovina prinaša tudi znanje na nove trge. Če je to res, potem je trgovina lahko motor za prihodnjo gospodarsko rast in socialni napredek.
Povsod vidimo zelo jasno, da trgovina v resnici bogati države v razvoju, v katerih imajo podporne politike. Sčasoma so se države v razvoju naučile, da dopolnijo trgovinsko politiko z večjimi naložbami v infrastrukturo in izobraževanje. Toda zdaj, ko svetovni trgovinski sistem napadajo ZDA, se državam v razvoju postavlja vprašanje, kako naj se na to odzovejo.
Da bi upravičil svoje zviševanje carin, se Trump sklicuje na ameriški zunanjetrgovinski primanjkljaj na bilateralni (ali multilateralni) ravni. Toda medtem ko carine lahko spremenijo sestavo blaga v trgovinskih tokovih, bodo malo vplivale na saldo tekočega računa, ki ga določajo nacionalni prihranki in naložbe. Če prihranki ne zadoščajo za naložbe – kot to velja za ZDA – bo tekoča bilanca nujno v deficitu.
Nedvomno imajo lahko carine postranski in naključen vpliv na saldo tekočega računa. Kot davek na domače potrošnike in subvencije za določene domače proizvajalce carine zmanjšujejo dohodek, ki ga imajo na voljo potrošniki, in povečujejo dohodek kapitala. Ker je več privarčevanega dohodka od kapitala v primerjavi s privarčevanim dohodkom dela, bodo carine povečale prihranke v gospodarstvu. Vendar pa je ta učinek na razmerje med prihranki in naložbami šibak in posreden.
Na mikroravni Trump lahko argumentira, da so carine nujne, ker ščitijo nekatere sektorje. Toda številne dobrine, ki se zdaj uvažajo v ZDA, vsebujejo dele, ki so bili izvorno proizvedeni doma (to še bolj velja za Kitajsko). Da se torej določi, ali carine trenutno ščitijo dodano vrednost – plače in dobičke – v nekem določenem ameriškem sektorju, je treba upoštevati tudi ameriško dodano vrednost v uvoženih izdelkih, ki so zdaj na udaru carin. Če predpostavimo, da so Trumpu svetovalci pojasnili to zapleteno stvar, se lahko vprašamo, kaj je njegov pravi namen.
Ker ima Trumpova želja, da bi podprl politično pomembno industrijo in zmanjšal sedanji ameriški primanjkljaj v tekočem računu, vlogo v njegovi trgovinski politiki, je jasno, da sta njegova glavna tarča Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in multilateralizem, ki ga ta institucija predstavlja. Kot se zdi, Trump misli, da multilateralizem slabi ameriško prevlado glede na to, da ZDA vedno lahko uporabijo svojo gospodarsko in geopolitično moč za zmago v nekem bilateralnem sporu. Ni pa prišel do tega, da tudi najmočnejša država na svetu še vedno potrebuje nepristranska globalna pravila in glede interesov nevtralne institucije, ki ta pravila nadzirajo.
V zadnjih nenavadnih 70 letih se je sistem GATT/WTO razvil v multilateralno dogovarjanje, pri čemer za vse države veljajo enaka pravila. To ne pomeni, da večje in bogatejše države nimajo prednosti pred manjšimi in revnejšimi. Države, kot so ZDA, imajo na voljo več osebja in strokovnjakov, da podpirajo njihove proizvajalce v zapletenih trgovinskih pogajanjih, medtem ko lahko po neformalnih poteh izvajajo tudi vzporedni diplomatski pritisk. Pravno gledano je WTO vendarle skupina enakopravnih partnerjev. Ukrep, ki je v prid neki državi, pomeni, da mora biti korist, ki jo imajo proizvajalci ene države, razširjena na vse države.
Morda pa je najpomembneje, da ima WTO mehanizem za reševanje sporov (DSM – dispute-settlement mechanism), ki omogoča, da se v določenem času reši spor med državami članicami. ZDA so zmagale v večini primerov, ki so jih dale v arbitražo pristojnemu organu WTO, a v nekaterih so tudi izgubile. To, da DSM omogoča zavezujoče odločitve, je edinstvena značilnost sistema WTO. Nobeno drugo multilateralno telo nima takega mehanizma.
Obstaja seveda več rešitev za izboljšanje multilateralnega sistema. WTO, Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (MDS) bi morali pripraviti nov pristop, da bi se lotili problema, ki ga pomeni vse večji vpliv visoke tehnologije. Politika konkurence pa mora postati del 21. stoletja. Dobro bi bilo tudi, da bi WTO sprejela nek način ponderiranega glasovanja, podobnega postopku, ki ga uporabljata MDS in Svetovna banka.
Pri kritikah, da globalizacija proizvaja tako zmagovalce kot poražence, pa to ni argument proti trgovini, temveč argument za politiko, s katero se lahko pomaga državam, ki zaostajajo. Na tej podlagi se lahko tisti, ki so v preteklosti upravičeno kritizirali WTO, pridružijo njenim zagovornikov in povečajo njihov vpliv. Obe strani imata interes, da branita to ključno ustanovo globalnega vladanja pred ksenofobnim unilateralizmom, ki ga uteleša Trumpova politika.
Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.
© Project Syndicate, 2018
