Približno 27.000 ljudi se je udeležilo 23. ljubljanskega maratona. Vrhunec je bil na koncu. Kljub deževnemu vremenu je Ljubljana po dveh letih razočaranj dobila nov rekord maratona. In to izjemnega. Etiopijec Sisay Lemma je postavil čas 2:04:58, kar je za tri minute in 21 sekund bolje od prejšnjega rekorda, obenem pa ta rezultat spada v svetovni vrh. Toda tudi letos je bil tekmovalni del le eden od vidikov prireditve. Precej več ljudi je po ljubljanskih ulicah teklo, ne da bi se pretirano menili za čas.
Sodniki z rumenimi in rdečimi kartoni
Ura je bila še zgodnja, ko se je po Slovenski cesti počasi vozil policijski avtomobil in spuščal glasove sirene. Nič ni šlo narobe. Le oznanjal je, da se bo osrednji dan 23. ljubljanskega maratona vsak čas začel. Tako je opozoril tiste, ki so skrbeli za varnost, naj se pripravijo, kajti do starta teka na 10 kilometrov je manjkalo le še nekaj minut.
Med pripravljenimi so bili tudi sodniki na kolesih – dve sodnici in dva sodnika, ki so spremljali prvo preizkušnjo današnjega dne. Ta je bila zanje le ogrevanje, kajti pozneje so se odpravili na maraton in polmaraton, kjer se jim je pridružil peti član sodniške ekipe, ki je zjutraj še tekel na deset kilometrov. Naloga sodnikov je, da so čim manj opazni in da nihče ne goljufa. Kako si lahko tekač na maratonu pomaga na nedovoljen način? »Pazimo, da nihče ne komunicira s tekači razen njihovi akreditirani trenerji. Pa da jim nihče ne daje hrane in poživil. Sporočati moramo, ali kdo potrebuje prvo pomoč, skrbimo tudi za varnost,« je povedal Tomaž Hrovat, eden petih sodnikov, ki nadzirajo povabljene tekače, tiste, ki jim tek na maratonu predstavlja službo, medtem ko rekreativci takšnega nadzora niso deležni. V hrbtnem žepu imajo spravljene rdeče in rumene kartone. Kdor stori prekršek enkrat, je opozorjen, če ga ponovi, sledi rdeči karton, ki pa še ne pomeni dokončne izključitve. »Tekač lahko teče do konca, kajti po prihodu v cilj mora imeti možnost pritožbe.«
Ena od njihovih nalog je tudi, da so pozorni, ali si kakšen tekmovalec poskuša skrajšati pot. Tomaž Hrovat pravi, da s tem praviloma nimajo veliko dela, ker se tekmovalci takšnih trikov ne poslužujejo. Se je pa pred dvema letoma primerila obratna situacija – da so tekmovalci zaradi napake organizatorja naredili predolgo pot. »Bil sem zraven,« se je spomnil. »Ravno sem se ukvarjal s kolesarji, ki sem jih prosil, naj se odstranijo s proge. V tistem je mimo prišla policija, podrla trak in so vsi zavili v napačno smer.« Danes takšnih težav niso imeli.
Dež ni tako moteč kot veter
Medtem ko so sodniki že poganjali kolesa, tekači pa tekli, je bilo živahno tudi na Trgu republike, kjer športniki pred tekom pustijo nahrbtnike in jih po koncu pridejo iskat. »Vsakogar pospremimo z nasmeškom in mu zaželimo veliko sreče. To jim veliko pomeni,« je dejala Anja Pečak, ena tistih, ki so skrbeli, da so tekači v šotoru lahko shranili nahrbtnike in jih potem tudi dobili nazaj. »Tisti, ki se s tem ukvarjajo več let, pravijo, da nikoli niso ničesar izgubili. Je pa danes ena tekačica prišla po nahrbtnik, še preden je startala. Očitno se je nekaj zgodilo in si je premislila,« je dejala, ko je bilo v šotoru že nekaj tisoč nahrbtnikov. Medtem so se v sosednjem šotoru že pripravljali na prve lačne in žejne. Ponudili so jim juho, čaj, mandarine, banane, čokoladne ploščice. »Naše delo je utečeno, saj smo že več let ista ekipa. Vsi vedo, kaj je treba narediti, imam dobro povezavo z vodstvom maratona. Samo še vreme mora biti dobro, pa bo vse v redu,« je rekla vodja ekipe za prehrano Marina Kovač. Marsikdo je pogledoval v nebo z bojaznijo, da bo vreme spet preprečilo rekordni dosežek, kot se je primerilo lani, ko je bil veter premočan. Toda tokrat pihalo ni, temperatura okoli 15 stopinj Celzija pa je za maratonce idealna, le močan dež bi lahko predstavljal precejšnjo nevšečnost. »Vreme je kar v redu, pomembno je, da je toplo. Dež niti ni tako problematičen,« je kmalu po prihodu v cilj 10 kilometrske preizkušnje dejala Tina Kocjan, ki ima za seboj že približno 20 ljubljanskih maratonov. Letos je tekla le na desetkilometrski razdalji, ker ji je nekaj moči pobrala bolezen. »Rezultat ni tako pomemben. Tečem brez ure, tek mi predstavlja predvsem razvedrilo. Zdaj bom šla med gledalce in spodbujala prijateljice na polmaratonu,« je dejala navdušena športnica.
Podobno dobre volje je bil tudi Andrej Zupančič, ki nima toliko izkušenj z maratonom, a pravi, da se ga bo udeleževal tudi v prihodnje. »Nisem preveč utrujen, lahko bi še malo tekel. Na startu sem razmišljal, da bi šel naslednje leto na polmaraton, ampak moram dobro premisliti,« je dejal. Tudi Andreja Zupančiča dež ni preveč motil, kakor tudi ne zmagovalca maratona Sisaya Lemme, ki je postavil imeniten rezultat, zato so bili organizatorji tokrat lahko navdušeni.
