No, resnici na ljubo niti ni treba čakati na vesti iz različnih koncev sveta. Kje pa! V širšem smislu niti iz domačih logov ne. Dovolj je denimo že tu in tam zgolj prisluhniti radijskim postajam, ko kakšno oddajo, skladbo ali kaj tretjega prekinejo z nujnim prometnim obvestilom, ki sporoči, da je na tem ali onem avtocestnem odseku vozilo, ki vozi v nasprotno smer. In očitno nas občutek, ko smo ravno pred kratkim v neki družbi ugotavljali, da je v zadnjem času tovrstnih sporočil (spet) nenavadno veliko, ni varal. Res jih je. Pred dnevi so tako iz Darsa sporočili, da so letos samo v prvih sedmih mesecih na slovenskih avtocestah ugotovili 34 primerov vožnje v nasprotno smer, kar sta le dva manj kot lani v vsem letu. Pri čemer so navrgli še, da do vožnje v napačno smer zelo pogosto pride na način, da takšni vozniki vozijo v pravilni smeri, a se na avtocesti obrnejo in začnejo voziti v nasprotno smer.
Pustimo za hip ob strani druge vzroke; ko voznik na avtocesti, najpogosteje zaradi kakšnega zastoja, obrne vozilo in začne voziti v nasprotno smer, ali pa če to stori z vzvratno vožnjo, gre za manever, ki se ga dobro zaveda. O katerem nemara trenutek ali dva celo razmišlja, preden se odloči zanj. In ko se, ga torej stori zavestno. Zavestno ogroža vse okoli in seveda samega sebe, češ, saj je izvoz blizu… Ali kaj podobnega.
Drugi način vožnje v nasprotno smer po avtocesti pa se zgodi, ko vozniki v napačno smer zapeljejo že na izvozu z avtoceste. Pri čemer vseh voznikov, ki se znajdejo za volanom v nasprotni smeri od gibanja prometa vozečega avtomobila na avtocesti ali hitri cesti, vendarle ne moremo in ne smemo metati v isti koš. Manjši odstotek teh voznikov se namreč kljub resnično nezgrešljivim in v oči bodečim tablam, ki opozarjajo na napačno smer vožnje pri priključkih na avtocesto, lahko zmoti in prekršek stori nenamerno. Če je za kaj takega kriv alkohol, droge ali kakšne druge opojne substance, je to sicer znova vredno vsega obsojanja – po Darsovi analizi izpred treh let naj bi bilo takih dobrih 13 odstotkov. Pri okrog desetih odstotkih so bile medtem krive težave z orientacijo ali zmedenost, še precej manjši pa je odstotek tistih, ki imajo različne duševne in fizične omejitve. Pri čemer opozarjajo še, da je med kršitelji več starejših in da bi bilo treba bolj nadzirati osebe z demenco, bolnike z močnimi zdravili, slabovidne…
Drži, zagotovo! A to je bolj predmet druge, širše debate. Pri tisti o vožnji v napačno smer po avtocesti pa ob omenjenih odstotkih pridemo še do zaključka, da pri dveh tretjinah kršiteljev razloga niso mogli ugotoviti. Kar si lahko »prevedemo« le tako, da jih je toliko manever naredilo zavestno, nalašč. Kar je še posebej skrb vzbujajoče in pri čemer na kaj drugega kot na omenjeno neumnost brez meja pri najboljši volji težko pomislimo.
