Kritika romana Jana Němca Zgodovina svetlobe: preveč je premalo
Zgodovina svetlobe, delo češkega pisatelja mlajše generacije Jana Němca, se začne z zadrego žanra. Tako kot fotografija, ki materialnost preureja skladno s fotografovo vizijo, nikoli ni posnetek resničnosti, se »roman o fotografu Františku Drtikolu« na eni strani predstavlja kot ambicioznejša verzija biografije, kot nekaj, kar presega »zgolj« zapis o fotografovem življenju, po drugi strani pa sprejema metafiktivno igro pretvarjanja resničnih življenj v zgodbo in se zaveda, da je vsako povzemanje realnega zmeraj-že laž. Ali, kot redundantno zapiše avtor v zaključku: »Ta knjiga daje to dvomljivo prednost, da je roman. Dejstva, interpretacije in fikcija se tu prepletajo skladno z avtorjevo namero in na njegovo odgovornost.« Če je bila namera jasna – skozi fikcijo poustvariti življenje pomembnega češkega fotografa –, realizacija šepa na biografski in romaneskni osnovi. Kot biografski hommage ne predstavi zares celovito Drtikolovega ustvarjalnega creda niti ne prevprašuje njegovega ambivalentnega odnosa do fotografije.
Drtikol (1883–1961) je bil, tako pišejo viri, prvi češki fotograf, ki je mednarodno slavo dosegel še za časa življenja. Dela nosijo pečat njegovih slikarskih začetk...