Barjansko območje Rožne doline se je prvotno pričelo pozidavati s pretežno nepodkletenimi skromnimi hišami in premožnejšimi vilami, obkroženimi z bolj ali manj širnimi zelenjavnimi in sadnimi vrtovi. Večji poseg v to zazidalno območje je povzročila šele povojna gradnja študentskega naselja, ki je povzročilo tudi zgraditev kanalizacijskega omrežja. To omrežje je bilo (skladno s tedaj veljavnimi normativi) predvideno zgolj za odvod sanitarnih ter skoraj tedaj neznatnih padavinskih odtokov do tedaj izredno redko poseljenih stanovanjskih površin.
Sčasoma so redke vodopropustne makadamske prometne površine nadomestila številna nepropustna prekritja. Na vse huje razparceliranih vrtnih površinah pa so se postopno množično dograjevali še dodatni pretežno dvonadstropni enostanovanjski objekti s poševnimi strehami in minimalnimi dvoriščnimi površinami.
Te prvotne zgradbe pa se dandanes širom po Rožni dolini vse bolj nadomeščajo s podkleteno blokovno zazidavo z vodoravno streho. Ti znatno višji bloki poskušajo z minimalnimi mejnimi odmiki do skrajnosti izkoristiti celotno površino zemljišč. Zaradi skoraj popolne nepropustnosti površin mora torej (svojčas zgolj na 25-odstotni računski padavinski odtok dimenzionirano obstoječe kanalizacijsko omrežje) dandanes odvajati do ustreznega vodotoka vsaj trikrat večje padavinske odtoke in jih tam ustrezno razbremenjevati. Poleg tega pa je (zaradi medtem hudo povečane utrjene površine ter višje gostote prebivalstva Rožne doline) treba, vzdolž celotnega nizvodnega omrežja na ljubljansko čistilno napravo, odvesti še dodatno nekajkrat zvišane količine kritičnih ter hišnih odtokov.
Seveda pa v ljubljanskem javnem podjetju Vo-Ka te hude strokovne probleme previdno preslišijo, premolčijo in premižijo. Zavedajo se namreč, da tako obstoječe, hudo preobremenjeno ter nepravilno delujoče ljubljansko kanalizacijsko omrežje kakor tudi obstoječa čistilna naprava (ČN) nikakor nista zmožna pravilno ter zadostno zbrati, odvesti in očistiti niti tretjine vseh onesnaženih odtokov, v smislu predpisanih aktualnih zahtev evropske ter slovenske zakonodaje.
Temelj pravilnega načrtovanja ter optimalnega obratovanja tega skupnega, medsebojno odvisnega sistema zaščite našega okolja (sestoječ iz omrežja, razbremenilnih naprav in ČN) je namreč tekoče aktualizirani generalni načrt zbiranja, odvajanja, razbremenjevanja ter čiščenja odpadnih voda celotnega območja, z vsemi predpisanimi hidravličnimi in tehničnimi izračuni, kakor tudi ustreznimi dokazi pravilnega ter zadostnega delovanja celotnega omrežja, objektov in pripadajoče ČN. Takega predpisanega strokovnega generalnega načrta pa Vo-Ka sploh nima! Obratuje torej s stolpnico (beri: omrežje in ČN), zgrajeno brez ali zgolj na podlagi pomanjkljivih načrtov in statičnega (beri: hidravličnega) izračuna.
V sušnih obdobjih v ljubljansko kanalizacijsko omrežje vdira podtalnica ali prek prenizko ležečih razbremenilnih prelivov občasno (pre)visoke vode vodotokov. Ti hudo razredčeni sušni pretoki se nato pred ČN (zaradi grozeče hude hidravlične preobremenitve ČN) nedopustno razbremenjujejo. Zatorej med sušnimi obdobji na ČN priteka samo precej razredčeni delež sušnega pritoka. V padavinskih obdobjih pa se med pogostimi še znatno višjimi hidravličnimi preobremenitvami še znatno bolj razredčeni sušni pretoki na razbremenilnikih skoraj v celoti odvajajo v vodotoke. Zatorej med padavinskimi obdobji na ČN priteka skoraj čista voda.
Zaključek? Zaradi nepravilno delujočega ljubljanskega kanalizacijskega omrežja pretežni del v Rožni dolini »pridelanega« onesnaženja pristane neposredno v vodotokih, saj mu zaradi geografske lege, nepravilnega delovanja omrežja vsled pogostih hidravličnih preobremenitev, nevodotesnosti kanalov in nepravilnega razbremenjevanja dejansko sploh ni omogočeno doseči ljubljanske ČN.
Zaradi naraščajoče preobremenitve kanalizacijskega omrežja lahko v Rožni dolini pričakujemo tudi naraščajočo pogostost zajezitev ter preplavitev kleti in prometnih površin z odpadnimi vodami.
Zaradi pospešenega izpiranja drobnih delcev zasipnega materiala vzdolž kanalizacijskih jarkov se bodo dodatno povečali terenski posedki in s tem poškodbe prometnih površin.
Zaradi zvišanja vlažnosti nosilnih slojev cestišč se lahko zviša tudi nevarnost zmrzlinskih poškodb cestišč in jaškov.
Franc Maleineruniv. dipl. inž. kom., Ljubljana
