Alojz Rebula (1924–2018) je bil eden naših najbolj uveljavljenih pisateljev, esejistov in prevajalcev, čigar literarno pot je zaznamovala predvsem zvestoba slovenskemu in krščanskemu izročilu. Verjel je, da je »jezik življenje samo«, ob Borisu Pahorju in Miroslavu Košuti je avtor, ki je tvoril neomajen steber slovenske književnosti na Tržaškem, nikakor pa ne le tam.
Leta 1995 je za izjemen literarni opus prejel Prešernovo nagrado, že pred tem je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za roman Nokturno za Primorsko – pripoved o kalvariji Primorske v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja prek usode mladega slovenskega duhovnika, ki postane tako žrtev fašističnega kot komunističnega totalitarizma – je leta 2005 sledila nagrada kresnik, ob več mednarodnih literarnih priznanjih ga je celo Italija v jeseni življenja naposled odlikovala tudi z viteškim redom za zasluge.
»Slovenstvo mi pomeni stvarnost, ki si je nisem sam izbral, ampak me je vanjo položila višja sila, ki jo jaz imenujem Previdnost. Zvestoba tej stvarnosti se mi zdi še posebej moralno zavezujoča, ker gre za zvestob malemu izkrvavelemu narodu, ki je po tisočletni nesvobodi komaj včeraj stopil na sonce zgodovine. Kaj šele narodni manjšini, ki se mora nenehno boriti za preživetje,« je v enem od intervjujev nedvoumno potrdil svojo življenjsko in pisateljsko držo.
Med nebom in zemljo
V svojih javnih odzivih ter v pisanju dnevniške in potopisne proze, esejev in predavanj ni bil nič manj kritično zavzet kot v črticah, novelah in romanih, ki so bili njegovo primarno poslanstvo; med bralci so se najbolj usidrala dela Senčni ples (1960), V Sibilinem vetru (1968), Zeleno izgnanstvo (1981), Kačja roža (1994), Cesta s cipreso in zvezdo (1998)… Že prvo od naštetih je jasno začrtalo njegov pisateljski fokus: tržaško oziroma primorsko okolje, slovenski posameznik, ki ga ogrožata tako italijanska kot komunistična pretnja, pa umetnost kot prostor vztrajanja v življenjskih (ne)smislih.
Nemalokrat je postajal tudi v svetu antike in srednjega veka, a njegovo prozo z elementi ekspresionizma so vselej zaznamovale osebne življenjske okoliščine. Rebula se je namreč rodil v Šempolaju pri Trstu v kmečko-železničarski družini. Sprva se je, kar je bil za mladeniča prvi življenjski spopad, šolal le v italijanščini, po italijanski klasični gimnaziji v Gorici in nato v Vidmu pa je leta 1949 v Ljubljani diplomiral iz klasične filologije. Enajst let pozneje je v Rimu doktoriral na temo Dantejeve Božanske komedije v slovenskih prevodih, nato je do upokojitve latinščino in grščino poučeval na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu.
Tudi zaradi naštetega so ga vedno povezovali predvsem s primorskim in zamejskim ustvarjalnim bazenom, zaradi idejnih ozadij je bil uvrščen med katoliško pisateljsko provinienco, a njegova ustvarjalnost, eruditskost in zavezanost temeljnim humanističnim vrednotam je te zamejitve presegala. »Morda v svojem pisanju nočem biti sam sebi glavni junak, pač pa pisati v zavesti, da je med nebom in zemljo marsikaj zanimivejšega o mene samega, da je tu sočlovek v svoji brezmejni psihološki mnogoterosti, da je zgodovina – v glavnem s svojo grozo –, da je tu narava v svojem sijaju,« je nekoč za Delo pojasnjeval, da teži k čim bolj verodostojni poglobitvi v skrivnostni fenomen, ki se imenuje človek.
Slovenski kruh se ne peče samo v Ljubljani
Oznaka, da je pisatelj, mu sicer nikoli ni bila pretirano ljuba. »Kolikor se spominjam, se sam tako nikoli nisem označil. Sem upokojeni srednješolski učitelj klasičnih jezikov,« je dodal pred nekaj leti Rebula, ki je zelo aktivno sooblikoval kulturno življenje Slovencev. In to kljub pisateljskemu delu, saj je še lani objavil roman Korintski steber, letos pa je izšla znanstvenofantastična proza Ob pritoku Jangcekjanga. »Morda zato, ker me je vrsta pisateljev človeško, kulturno ali kako drugače razočarala,« je zatrdil pisec, ki je raje kot o pisateljski govoril o človeški kondiciji.
V svoji stoični kritičnosti je vselej rad opozarjal tudi, da se »slovenski kruh ne peče več samo v Ljubljani, ljubljanska kultura še ni prestolniška kultura, provincializem v njej se je preoblekel v lažno svetovljanstvo, državna neodvisnost je namesto večjega ponosa prinesla anglomanijo«.
