V Sloveniji (kot v svetu) zbujata skrb zlasti dve stvari. Prva je politika, ki namesto dolgoročne blaginje ljudi daje prednost kapitalu in pohlepu po bogastvu. Nazoren slovenski primer je plenilski pohod ob preoblikovanju družbene lastnine. Druga pa je pojav revščine, ki se nezadržno bohoti. Oboje je posledice kaosa, ki ga svetu prinaša neoliberalni kapitalizem. Brezpogojno ga podpira politika vseh razvitih zahodnih držav. Posledica je vedno manj dejanske demokracije.

Zastaviti si moramo vprašanje, ali lahko razviti demokraciji pripišemo razmah revščine in prevlado kapitala nad dolgoročno blaginjo ljudi. Ne, tega ni mogoče storiti v nobenem primeru, saj dejanska demokracija deluje prav v nasprotni smeri. Zmanjšuje socialne razlike, krepi varovanje okolja, omogoča obvladljivost gospodarske krize in onemogoča avtokratsko vodenje.

Sklep je nedvoumen. Prava rešitev (skoraj) vseh zagat v družbi je krepitev dejanske demokracije in njej lastne visoke legitimnosti odločanja. In kako naj to nalogo izpeljemo v družbeni praksi? Odgovor najdemo kar v slikovitem opisu delovanja formalne demokracije, po katerem »parlament samo ratificira, odloča pa se dejansko drugje«. Prav v ta družbeni prostor, opisan kot »drugje«, morajo vstopiti ljudje, neposredni nosilci oblasti. Trdno verjamem, da rešitve ni mogoče doseči z nobenimi spremembami predstavniških volitev. Zakaj? Volitve v sistemu predstavniške demokracije so vendar uporabljene prav z namenom, da se obide neposredna demokracija in tako prepreči, da bi ljudstvo dobilo več moči.

Pričakovanja, da bi s »pravimi« volitvami vendarle lahko uresničili neposredno demokracijo, so popolna utopija. Prava rešitev je posvetovalna demokracija, ki ljudem odpira vrata in vstop v proces dejanskega odločanja. Ne le volitve, ampak tudi referendum spada na odlagališče odsluženih stvari. Referendum je bolj refleks ljudstva, ki glasuje o temi, o kateri ne ve veliko. Posvetovanje, v katerem sodeluje reprezentativni vzorec ljudi, pa nasprotno obravnava temo, o kateri udeleženci dobijo vse možne informacije. Ni bistveno, kdo formalno sprejema odločitev, temveč kdo odločilno vpliva na izbor med možnimi odločitvami. Posvetovanje z reprezentativnim vzorcem, z žrebom izbranih državljanov, je bistvena sestavina dejanske demokracije.

Posvetovalna demokracija ni nekaj novega, saj je poznana že iz antike. Težava ni v tem, da se ljudje nočejo pogovarjati o političnih odločitvah, temveč v tem, da večina politikov tega noče sprejeti. V zadnjem desetletju posvetovalne procese preizkušajo v Kanadi, na Nizozemskem, Islandiji in Irskem. Volilni sistem je treba kombinirati s posvetovalno demokracijo, ki ljudem odpira vrata v zakonodajni proces. Ob pomembnih odločitvah izvoljeni organ povabi z žrebom izbrane državljane (žreb), da se vključijo v pogovor s politiki in strokovnjaki (posvet) tako, da so vabljeni vedno novi udeleženci (menjava). S kakšno lahkoto bi po takšni poti brez referendumov in sodišč lahko izpeljali projekt drugi tir, ni treba razlagati.

Vprašanje, ali je predstavniška demokracija preživeta, je odveč. Njena uporabnost je danes enaka uporabnosti toplozračnih balonov, ki so prvič poleteli prav v obdobju rojevanja predstavniške demokracije. Takrat so jo, verjetno ne naključno, imenovali tudi aristokratska demokracija. Slovenske in evropske politike pa bi vendarle kazalo povprašati, o kateri demokraciji nam vedno govorijo.

Janez Krnc, Litija