Prav je, da se ob tej priložnosti spomnimo drugih, tudi tistih, ki smo jih poznali ali ne. Ki so bili od inkvizicijskih časov pa vse do danes živi zažgani na grmadah. Ki so bili pokončani v nesmiselnih vojnah. Ki so od lakote, podgan, uši in stenic pogrizeni umrli v koncentracijskih taboriščih. Ali bili za vedno utišani v plinskih celicah… Spomnimo se jih. In pokažimo jim, da so bili tudi oni ljudje. Kot smo mi. Ljudje z veliko začetnico.
Zato smo zemljani tega edinstvenega in čudovitega planeta, ki mu je bilo od Stvarnika podarjeno življenje, dolžni poskrbeti, da se ta naš skupni dom razvija, napreduje in ohranja, ne pa da krvavi in se samouničuje.
Ne tekmujmo torej v prižiganju preštevilnih sveč, kajti s tem bomo pripomogli le še k večjemu grmadenju že tako ogromnih in za naše življenje ogrožajočih odpadkov, zlasti plastike, ki danes že skrb zbujajoče ogroža tudi oceane in njene živalske vrste, s katerimi se prehranjujemo. In seveda tudi naše rodovitno kopno. Ker bo vsakršno nadaljnje onesnaževanje v takšnem tempu prej ali slej usodno za naš planet. Ne samo naši prihodnji rodovi, tudi umrli nam bodo hvaležni za to.
Zato prav vsi – kar 7,7 milijarde nas je že – poskrbimo, da v miru, strpnosti, ljubezni in medsebojnem spoštovanju preživimo to naše kratko življenje, ki nam je dano. In sicer v ustvarjalnem delu, ki nas edinole lahko zares osrečuje, bogati in zadovoljuje ter posledično vodi v blagostanje.
Navsezadnje je to tudi naša obveza, ki nam jo nalagajo tako ustanovna listina OZN kot njeni posledični mednarodni akti in deklaracije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Posebej še neodtujljiva pravica do svobode in nedotakljivosti človekovega življenja, ki smo jo dolžni še posebno spoštovati.
Storimo torej to za sebe in boljši ter srečnejši jutri naših zanamcev.
Janez Turk, Ljubljana
