Junak našega časa

Članstvo v slavni avantgardi mu je tistikrat kajpada prav prišlo, pa je pri izplačilu plače pozabil na tiste dinarčke za članarino. Ampak potem je čez noč prišla depolitizacija, odpihnila partijo s fabrških sestankovanj, pa se mu je čez noč povečala žepnina, saj je odpadel strošek članarine. Kmalu po tistem so v tovarni sklicali sejo delavskega sveta in takrat je ta šef nastopil dokaj trdo in kimačem dopovedoval, da se tovarna spričo nove zakonodaje spreminja v družbeno podjetje in da bosta zato on in tovariš direktor poslej imela več besede in pooblastil, zato pa delavski svet (DS) nekaj manj. Tako rekoč čez noč. In od tistikrat povsem natančno razumem slovenski rek, da ima noč svojo moč.

Potem so prišla leta, ki bodo za vekomaj z zlatimi črkami zapisana v naših zgodovinskih bukvah: desetdnevna vojna, osamosvojitev, mednarodno priznanje. Spremenilo pa se je tudi mnogo drugega. Tovariš šef se je čez noč prelevil v gospoda šefa, iz poslovodnega delavca se je preoblikoval v gospoda menedžerja, družbena lastnina pa je postala vir vsega zla in cokla razvoja in takrat so delavcem pričeli govoriti, da je samo ona kriva, da lezejo na psa, točneje pod psa.

Po deželici Kranjski in seveda tudi zunaj nje pa so kot gobe po dežju pričele poganjati razne mešane družbe, v katere se je mirno pretakal denar iz družbenih podjetij. Tudi gospodje šefi v omenjenem podjetju niso hoteli ostati bele vrane. Spet so sklicali sejo direktorjevega DS, saj nekdo pač mora nositi odgovornost, in jim bolj zgrda kot zlepa dopovedali, da bodo tudi oni imeli tak bajpas, ker bo sicer družbeno podjetje vsak čas pogorelo. Ob rojstvu te mešane družbe so izbranci vanjo vložili celo premoženje, po celih 50 mark, skratka mnogo več kot drugi delavci, ki niso dali nič, in potem so se na stroške družbenega podjetja odpeljali registrirat novo firmo, ki naj bi po zagotovilu gospoda šefa delovala v korist družbenega podjetja.

Kar je v bistvu fenomenalno, saj bi bili oni prvi zasebniki, ki bi se potili za koristi socialističnega sektorja. Novo podjetje pa potrebuje direktorja, kot tudi pasja uta potrebuje psa, če želi biti pasja, in tisti gospod šef je zdaj čez noč postal direktor, obsedel pa je kar na istem stolu, na katerem je sedel v starih tovariških časih. Potrebovali pa so zdaj pogodbo o poslovanju družbenega in mešanega podjetja, zato je gospod šef in direktor sedel na svoj stari stol in sestavil pogodbo o poslovanju med družbenim podjetjem, kjer ga je direktor imenoval za namestnika, in novo firmo, kjer je bil direktor on sam. To pogodbo o najemnini poslovnega prostora, elektriki, vodi in vsem drugem je potem gospod šef dvakrat podpisal: prvič kot namestnik odsotnega direktorja družbenega podjetja in drugič kot direktor hčerinskega mešanega podjetja. V pogodbi se je treba bržčas kaj pogoditi. Kako se je gospod šef kot namestnik direktorja pogajal z gospodom direktorjem mešane družbe, torej s samim seboj, delavcem v tistem podjetju, nam žal ni uspelo ugotoviti, videli pa so oba podpisa in tudi na seji DS sta jim on v prvi in on v drugi funkciji zagotavljala, da je vse kristalno čisto.

Delavci so potem govorili, da se je njihov šef čez noč spremenil v velekapitalista, nekateri so natolcevali, da je prav zato vsa leta plačeval partijsko članarino, da zdaj v družbenem podjetju zasluženo vleče tistih 5000 mark plače, kot nekakšne partijske dividende, za tistih 50 mark pa kajpada povsem upravičeno vsako leto potegne 500-krat toliko. On je resnično pravcati junak našega časa, saj se je v nekaj kratkih letih iz povprečnega tovariša šefa formiral v gospoda menedžerja, kapitalista, pri čemer je kristalno čist, saj za njegovo lastnino stoje podpisi predsednika DS, direktorja družbenega podjetja, tudi blagoslov vlade, žig agencije za privatizacijo, ukinjene SDK, proč gledajočega tožilstva in sodstva, pa zamorjeno, opeharjeno in odpuščeno delovno ljudstvo, a brez mene.