V Španiji o tem neradi govorijo in tudi javno dostopnih informacij je bolj malo, ker so ti podatki državna tajnost in občutljivi za državo, v kateri je kmetijska panoga zelo pomembna. Povod, da je CSN tokrat te podatke objavil, je bilo pisanje lokalnih medijev, ki so razkrili, da so leta 1970 na obrežja kanala Jarama za namakanje obsežnih kmetijskih površin v okolici Madrida odložili večjo količino blata, onesnaženega s stroncijem-90 in cezijem-137, ki nastane le pri jedrskih reakcijah.
Frankistična diktatura si je prizadevala izdelati atomsko bombo; v poskusu leta 1970 je prišlo do izliva na stotine litrov visokoradioaktivne tekočine iz eksperimentalnega jedrskega reaktorja v univerzitetnem mestu v Madridu, ki ga je upravljal tedanji Nacionalni center za jedrsko energijo. Tekočina je po mestni kanalizaciji odtekla v reko Manzanares in naprej v kanal Jarama, ki je namakal okoliška polja. Režim je incident prikril in pozneje poskrbel za očiščenje kanala ter odstranitev najbolj radioaktivnega blata z dna, ki je bilo nato odloženo na osem različnih mest na njegovem obrežju. Ko je zavladala demokracija, so na malomarnost in neodgovorno ravnanje pozabili, celo okoliški kmetje so o tem izvedeli šele iz poročanja španskih medijev pred mesecem dni.
Bolj skrb zbujajoče in resnejše so bile posledice incidenta, ki se je zgodil 17. januarja 1966. Takrat sta nad andaluzijsko vasico Palomares ob sredozemski obali v zraku eksplodirali ameriški vojaški letali. Bombnik B-52G, opremljen s štirimi jedrskimi bombami tipa MK28FI (vsaka od njiju je bila 70-krat močnejša od tiste, ki so jo odvrgli na Hirošimo), se je na višini 10.000 metrov zaletel v leteči tanker KC-135 pri prečrpavanju goriva v zraku. Po eksploziji letal so tri bombe padle v bližino vasi Palomares; le pri eni se je aktiviralo varnostno padalo, medtem ko sta drugi dve bombi, potem ko sta treščili ob tla, sprostili radioaktivne komponente v okolje, četrta bomba pa je padla v morje.
Na srečo detonatorji atomskih bomb niso bili aktivirani, tako da med prebivalci Palomaresa ni bilo žrtev. V nesreči so umrli štirje člani posadke letečega tankerja in trije pripadniki sedemčlanske posadke bombnika, medtem ko so se štirje uspešno katapultirali. To se je zgodilo na vrhuncu hladne vojne, ko so imele ZDA v zraku 24 ur na dan od 12 do 24 bombnikov B-52, opremljenih z atomskimi bombami, z nalogo preprečiti Sovjetski zvezi, da bi zadala prvi udarec. Leteli so v različnih zračnih pasovih; bombnik, ki ga je doletela nesreča, je pokrival južni pas od Severne Karoline do Sredozemlja, leteči tanker pa je imel operativno bazo na vojaškem letališču Moron de la Frontera na jugu Španije.
Reševalna akcija je stekla nemudoma po nesreči. ZDA so v Palomares napotile 700 vojakov in strokovnjakov za jedrsko tehnologijo. Njihova prva naloga je bila najti »broken arrow« (zlomljeno puščico), kot ameriška vojska označuje izgubljene atomske bombe. Po nekajurnem iskanju so locirali vse tri na kopno padle bombe, 80 dni pozneje še četrto v morju na globini 869 metrov in osem kilometrov od obale. Druga naloga je bila odstraniti pet centimetrov s plutonijem, americijem in uranom kontaminirane prsti na površini 226 hektarjev. Po nekaterih ocenah naj bi vsaka bomba vsebovala od 7 do 11 kilogramov plutonija, vendar Američani tega podatka niso nikoli razkrili. V nekaj mesecih so odstranili 1400 ton kontaminirane zemlje in rastlinja ter z njima napolnili več kot 5000 posebnih sodov, ki so jih natovorili na ladje in prepeljali v deponije v Savannah River Plant v Južno Karolino. Španski režim je najbolj kontaminiran teren, velik približno 40 hektarjev, zaplenil in ogradil. Menili so, da je s tem zadeva sanirana, na lokalno prebivalstvo pa so pozabili.
Vse do leta 2003 naj bi bilo na osnovi poročila Francovega režima v Palomaresu vse v najlepšem redu, a ne za lokalno prebivalstvo in okoljevarstvene organizacije. Te so pritiskale na španski Center za energetske, okoljevarstvene in tehnološke raziskave (CIEMAT), dokler ni ta prvikrat uradno priznal, da je onesnaženje Palomaresa obsežnejše od starih uradnih podatkov. V štirih letih so opravili raziskave prsti na 600 hektarjih površine in globini do pet metrov. Na 19 hektarjih so ugotovili skoraj pol kilograma plutonija (izotope 238, 239, 240 in 241) ter tudi americij in uran (235 in 238), ki sta jih sprostili obe uničeni atomski bombi. Odkrili so tudi dve mesti, kamor so Američani skrivno odložili 4000 kubičnih metrov močno kontaminiranih odpadkov. Leta 2015 sta španska in washingtonska administracija podpisali protokol o sodelovanju pri dekontaminaciji Palomaresa, kar do danes še ni bilo storjeno.
