Te dni pa spet vidimo naslove z nevtralnim pomenom (Dnevnik): »Boscarol seli del proizvodnje letal v Italijo«, v desnih »trobilih« pa s politično konotacijo: »Posledice skrajno leve vlade so že tukaj: Pipistrel zaradi Šarčeve socialistične politike seli proizvodnjo letal iz Slovenije«.

Gradnja proizvodne hale v Gorici gre počasi h koncu in logični zaključek je, da bo Boscarol proizvodnjo in delavce selil tja. Zato jo je tudi zgradil. Sam pa menda pravi, »da se bo to zgodilo zaradi načrtov vključitve kapitalskih dobičkov v dohodninsko osnovo, ki je zapisana v koalicijskem sporazumu manjšinske vlade, in zaradi groženj podjetnikom z nacionalizacijo, ki jih je izrekel poslanec Levice Miha Kordiš«. Verjamete, da se res boji nacionalizacije? Prepričana sem, da se samo izgovarja, da bi laže uveljavil svoje načrte in interese. Morda tudi preglasil slabo vest zaradi državnih nepovratnih sredstev, ki se jih ni branil. Stranka Levica se za njegove poteze ne čuti odgovorne in med drugim pravi: »Ukrepi Levice se tičejo sredstev, ki si jih lastniki izplačajo kot dobiček, zato bi se moral seliti Boscarol osebno in ne proizvodnja.«

Ob tem sem se spomnila na dogodke, ki so tesno povezani. »Tožilstvo nadaljuje vojno Levice. Zaradi sovražnih izjav tožilca Kozine proti gospodarstvu bi morala 'leteti glava'!« Gotovo veste, za kaj gre. Desnica je zahtevala »linč« vrhovnega državnega tožilca Kozine (zaradi izrečenih besed na seji parlamentarnega odbora za pravosodje), v smislu: »Javno je izkazoval tolikšno politično naklonjenost določeni politični opciji in pozival k izgonu podjetnikov v tujino, da bi moral zapustiti tožilsko službo.« Na komercialni TV smo lahko poslušali ustavnega pravnika Avblja, ki je povzdignjeno komentiral, da tožilčeva izjava ni združljiva z ustavo (zaradi pravice do zasebne lastnine, svobodne gospodarske pobude, diskriminacije določenega sloja…), da je šlo »za delikv…, ne,« se popravi, »za diletantski nastop, pomembni pa sta strokovnost in integriteta«. (To je tisti ustavni pravnik, ki se je na vse pretege zavzemal za človekove pravice bivšega ustavnega sodnika Zobca in nastopil proti pravosodnemu policistu.)

Jože Kozina pa je svojo strokovnost že zdavnaj dokazal. Pri svojem delu se je pogosto srečal z dejstvi, »da je za izropanje Slovenije, katerega posledice nosijo upokojenci in generacije, ki jih niti še ni, kriva zakonodaja, ki je napisana na kožo roparski združbi, in s tem, da smo glede pravic delavcev dosegli dno«. Zato lahko razumemo, da je »zadovoljen, da je v državnem zboru tudi Levica, ki bo delavcem in delu vrnila pravi pomen«. Podjetnikov ni on naganjal v tujino, s tem so grozili sami. Njegov šef, generalni državni tožilec Drago Šketa, si je umil roke in se je odločil, da bo komisija za etiko presojala, ali so bile tožilčeve izjave neprimerne. Zoper Kozino pa bo morebitno ukrepal takrat, ko bo prejel njeno mnenje.

Problematizira se pristranskost ljudi na tako izpostavljenih funkcijah, kot so sodniške in tožilske, ter, posledično, nezaupanje v njihovo delovanje in institucije. Večji problem pa so, vsaj zame, neenaki kriteriji. Spomnite se na nekdanja generalna tožilca (Drobnič, Brezigarjeva), ki sta bila tesno povezana z določeno politično opcijo, pa ju nihče ni predlagal za obravnavo v etični komisiji. Pomislite na Klemna Jakliča, na njegove nastope na shodih v podporo Janši, na njegove sovražne tvite in izjave, kot je ta: »Zdaj je J. J. dokončno največja osebnost slovenske zgodovine. Kdor se temu smeji, se mu bodo nekoč smejali naši otroci in otroci naših otrok.« Lahko verjamete v njegovo nepristranskost? So ga dali pred etično komisijo? Ne, ob kupčkanju s poslanci ga je Pahor imenoval za ustavnega sodnika.

Kaže, da je neetično samo, če se opozarja na izkoriščanje delavcev, na človekove pravice šibkih. Ni pa nobenih problemov, če se ščitijo elite, njihove človekove pravice in njihovo (lahko tudi nakradeno) premoženje. Pa to počno ustavni pravniki, nekateri sodniki vrhovnega in ustavnega sodišča.

Polona Jamnik, Bled