V naši prelepi deželi na sončni strani Alp imamo čudovite reke in potoke, bolj ali manj čiste, bistre in polne življenja. Nekateri odročni potoki in potočki imajo sicer le pri izviru še pitno vodo blagodejnega okusa, tako da prihajajo okoliški pridni ljudje po napornem delu tja z večjimi ali manjšimi posodami, kantami in steklenimi baloni ter si napolnijo čistega zdravja za čez teden.

V tej prelepi in od boga dani deželici, ki je sicer na jugovzhodu, a še vedno na sončni strani Alp, sta dve prečudoviti reki. Eni čisto naši, od izvira do ustja, rečemo Krka. Modrozelena lepotica z neštetimi jezovi, ki so nekoč usmerjali vodo na mlinska kolesa, ki so poganjali mlinske kamne in tako mleli domače žito. Mlinska kolesa so bila še v starih časih izdelana iz pristnega hrastovega lesa iz bližnjega Krakovskega gozda, ki je znan po usodni bitki in zmagi naših v zadnji vojni.

Mlini so mleli domačo pšenico za dišeč domač kruh. Pira so rekli tej, sicer ne kaj prida rodni pšenici, a je bila naša, izvirna in zato bolj okusna. Še dandanašnji mnogi zavedni državljani na moč častijo to vrsto žita in je ne dajo z jedilnika. Rib in potočnih rakov je bilo nekoč na pretek, tako da so jih okoliški pridni in marljivi ljudje z veseljem lovili, tudi na skrivaj, za priboljšek k nedeljskemu kosilu.

Ribe vseh sort so se množile in polnile reko do trenutka, ko so pohlepni ljudje začeli onesnaževati lepotico Krko in v njo vlivati vso nesnago, kar je premore prelepa dežela. Raki so izginili, bobri so se nekam potuhnili, le ribe so vztrajale. A glej ga šmenta, z vzhoda in tudi od drugod, od koder še veter ni dober, so prihrumele trume tujerodnih ptičev kormoranov in začele pomor naših prelepih rib. Pridni in pošteni ljudje, tudi ravbšici, so rotili deželne veljake, naj vendar kaj storijo in se postavijo v bran ubogim ribam, a je bilo vse zaman, zastonj. Nekaj veljakov, ki ljubijo vse, kar je tujega, in se ne zmenijo za domače, je zagovarjalo prišleke, grde roparske kormorane, ki so nemoteno lomastili po ribjem zarodu in ga pogoltno redčili. Bog ne daj, da bi kakšen lovec izstrelil kakšen patron ter s tem odgnal barbarske roparje, takoj so se prikazali orožniki in kaznovali dobrotnika.

In kaj je storiti?

Tujerodne in nam neprijazne ptiče je treba usmeriti kam drugam, a ne? Naj se nažirajo rib pri bližnjih in bolj oddaljenih sosedih in naše pustijo pri miru, jih bomo že sami polovili in po možnosti spekli. Če drugače ne gre, naj to nadlogo pokonča ptičja gripa, pa bomo spet imeli mir… in ribe.

O drugi prelepi reki, Kolpi, pa drugič, če boste pridni.

Branko Đukić, Straža