Število premier na sezono je po institucijah ostalo bolj ali manj enako, ker pa je med njimi precej koprodukcij, je končna vsota nižja. Bistveni razlog pa je nadaljevanje upada produkcije na neodvisni sceni; tam tako zdaj nastane le še približno četrtina vseh uprizoritev, kar je najmanj doslej. In to resnično vzbuja skrb, saj gre za zelo vitalen in raziskovalno naravnan del celotne uprizoritvene krajine, katerega načela delovanja in scenski pristopi se pozneje postopno preselijo tudi v institucije. V pretekli sezoni so na nevladni sceni nastale nekatere uprizoritve z najbolj izrazitimi stališči in estetikami, a pogosto zaradi okrnjenih financ ne morejo biti do konca razvite. Gre za pritajeno cenzuro. Z nenehnim zniževanjem sredstev se kritično držo načrtno ukinja.
Delež neinstitucionalne produkcije v vašem izboru je sicer dokaj sorazmeren…Rada bi poudarila, da sem vsako uprizoritev gledala kot gledališki dogodek, neodvisen od njegovih produkcijskih pogojev in drugih okoliščin nastanka. Kontekst je vedno pomemben, ne sme pa biti odločilen. Vsakršno preračunavanje mi je tuje; navsezadnje pa bi bilo tudi skrajno pokroviteljsko, da bi neko uprizoritev uvrstila v izbor zaradi negledaliških dejavnikov, na primer geografskih, ter hkrati nepošteno do festivalskega občinstva.
Kako bi sicer opredelili trenutno stanje slovenskega gledališča?Pretekla sezona, še zlasti v javnih zavodih, vsebinsko in estetsko ni bistveno odstopala od ustaljenih tirnic, kot bolj izraziti opažanji lahko omenim porast žanra pripovedovanja in pomanjkanje sodobne domače dramatike na repertoarjih, sploh pisave mlajše generacije. Na splošno se zdi, da slovensko gledališče želi biti angažirano, vendar je ta angažiranost pogosto navidezna in ostaja na deklarativni ravni. Še posebej v institucijah imamo večkrat opraviti z besedili, ki se zdijo večini na ravni vsebine ostro aktualna, a njihova postavitev in scenski izrazi ostajajo v povsem konvencionalnih okvirih. Seveda so tudi izjeme, ki presegajo to navidezno angažiranost, med mlajšo generacijo sta to predvsem Nina Rajić Kranjac in Žiga Divjak, ki v svojem ustvarjanju razvijata oseben in načelen odnos do obravnavane snovi ter sočasno vzpostavljata svoj avtorski gledališki jezik. Uprizoritev, ki bi vsebovale obe omenjeni ravni, je malo, zato so toliko bolj dragocene in pomembne.
Verjetno so bila vaša merila pri izboru povezana predvsem s tovrstno večplastnostjo?Pomembno mi je, da gledališče tako ali drugače naslavlja aktualno stanje sveta. Naj bo to na ravni forme, kot sta recimo Skupaj ali Visoška kronika, ki ju lahko zaradi dolžine njunega trajanja beremo tudi politično, saj poskušata vzpostaviti gledališče kot alternativo današnjemu razdrobljenemu, površno izrabljenemu času hitre potrošnje; spet druge analitično premišljujejo sam gledališki medij in vlogo igralca danes, kot to počneta uprizoritvi Heroj 2.0 in Gilgalovanje. Medtem se uprizoritve 6, Naš razred ali Odilo z jasnim stališčem odzivajo na vprašanja migracij in nacizma ter jih kritično problematizirajo – takšne uprizoritve so nujne.
Po drugi strani sem v lanski sezoni videla številne uprizoritve, ki se sicer trudijo, da bi bile družbeno kritične, a so pri tem premalo premišljene in zaznamovane s škodljivimi stereotipi. To na primer velja za LGBTQ+ tematiko, ki je na naših odrih precej prisotna, vendar je njena reprezentacija največkrat zelo vprašljiva; podobno velja za obravnavo vseh oblik drugačnosti, na primer rasne, narodnostne ali starostne. Predvsem se o določenih družbenih problemih v gledališču še vedno samo »kritično razpravlja«, namesto da bi se jih v praksi razreševalo – in to velja tudi za položaj ter vlogo žensk na gledališki sceni. Ženski liki so prepogosto postavljeni na način, da jih določa in potrdi šele pozicija moškega, so podrejeni, zgolj v funkciji, okrasni. Marsikateri tekst in številne uprizoritve, ki jih mnogi vidijo kot vsebinsko aktualne, so skozi perspektivo ženske izjemno anahrone. Tudi na ta račun kakšna predstava ni prišla v izbor. Še vedno je tukaj miselnost, da je ženska primerna za na plakat na pročelju gledališča, sočasno pa zanjo kot nosilko izvirne misli – dramatičarko, režiserko – ni enakovrednega prostora. Seksizem v slovenskem gledališču še zdaleč ni ozaveščen in o tem se je treba javno pogovarjati.
Ali imate občutek, da ste bili zaradi tovrstnih kritičnih stališč nekako kaznovani – torej v smislu, da vam niso podaljšali mandata?Ne želim se spuščati na osebni nivo. Lahko pa komentiram, kako razumem uvedbo enoletnega mandata. Z njim se izgublja avtonomija stroke; v dveh letih lahko selektorica dovolj jasno opozori na določene problematike in tendence ali pa celo vzpostavi novo, drugačno videnje gledališča. To seveda utegne biti za koga nevarno, saj zamaje obstoječe pozicije moči. Skratka, včasih so spremembe vpeljane zato, da se ne bi nič spremenilo. Mene razmerja moči ne zanimajo, edino, kar bi moralo biti pomembno, je selektorska avtonomija. In ta avtonomija je v resnici edina, ki se je ne sme spodkopavati.
