1. Pravi način, kako se naučiti kaj o prostorskem načrtovanju, so šole, ne pa primeri kot Magna. V Sloveniji imata dve univerzi, Univerza v Mariboru in Univerza v Ljubljani, več študijskih programov, na katerih bi se minister o tem lahko kaj naučil. Za državljane Slovenije bi bil ta preverjeni način izobraževanja ministrov bistveno cenejši, kot pa da se učijo ob primerih, pri katerih se zaradi neznanja ministrov (če se je ob primeru nekaj naučil, pomeni, da pred primerom znanja ni imel) znižuje bivalni standard državljanov in se hkrati uničuje že tako zelo omejen slovenski prostor. Minister Leben zase ni povedal, kje se je kaj naučil. Ali se šele bo ob naslednjem primeru?
2. To ga seveda ne moti, da ne bi nastopil v vlogi strokovnjaka za načrtovanje prostora. Skupaj z ministrom Počivalškom sta postavila koncept. O, sancta simplicitas! Človek se zares vpraša, kje živimo. Ali je naša država zares še v Evropi?
3. Načrtovanje (uresničevanje koncepta dveh ministrov) pa bo potekalo tako: oba ministrstva se bosta skupaj usedla (minister Leben ni prav jasen, ali se bosta usedla skupaj dva ministra ali dve ministrstvi), pregledala bosta pobude za investicije in »fidbekala« investitorju, kako se to dela v Sloveniji. O, sancta simplicitas! Ta proces naj bi v Sloveniji že potekal in, glej no, okrog ministra Lebna je bilo še veliko ignorantov, kajti »iz te izkušnje smo se vsi nekaj naučili«. Sam močno dvomim, da so »izboljšali proces za naprej«. Kot da v Sloveniji ne bi imeli resnih raziskovalnih institucij na področju načrtovanja prostora, na primer kar nekaj fakultetnih oddelkov in Urbanistični inštitut Slovenije pa še kakšnega raziskovalca zunaj teh institucij (z doktoratom znanosti in ustreznimi referencami, seveda).
Janez Marušič, Ljubljana
