Zdravstvo je politična tema, odkar so določeni lobiji želeli za vse večne čase preprečiti ponovitev preveč aktivne (ali pogumne) ministrice. Čudovito je to razkril novinar Borut Mekina v članku Zlobiranci proti ministrici: šlo je za tobačni, zavarovalniški in privatizacijski lobi, ki imajo vsak svoj vpliv na medije in komentatorje. Vse to ima še kako svoj smisel, Slovenija je namreč naredila velik korak naprej pri preprečevanju kajenja tobaka. Načrtovali so ukinitev največje posamične provizije v zdravstvu (ki odteče iz zdravstva prek dopolnilnega zavarovanja) in pritiskali so zdravniki, ki bi želeli zaslužiti več kot privatniki. Vsi so družno napadli ministrico osebno, ker pa je bil napad tako usklajen in brutalen, so se pridružile še politične stranke, ki so pragmatično izbrale zdravstvo kot prioriteto svojega programa in kot sredstvo za napad na vlado in stranko SMC. Nikoli prej niso tako neposredno pripisovali osebne odgovornosti ministru in premierju za vsak dogodek v zdravstvu, hkrati pa so se zamolčale vse pozitivne plati.

Na koncu zaradi predvolilnega oportunizma nismo odpravili dopolnilnega zavarovanja, a avtor navedenega članka prim. dr. Iztok Tomazin za to odgovornih ne zmerja s škodljivci in tatovi (zmerja napačne). Večina upravičeno očitanih napak – provizije, čakalne dobe – je posledica preteklega dela vseh dosedanjih ministrov in drugih odgovornih, nabirajo se že mnogo let. A tega se ne da spremeniti čez noč. Problemi se kopičijo, čakalne dobe so resnično ovira za bolnike (čeprav je merjenje teh nepregledno) in škodujejo uspešnosti zdravljenja. Korupcijo in preplačila se zdaj skuša odpraviti s preglednostjo in skupnimi naročili, a obstaja tudi odpor na drugi strani. Pri tem moramo upoštevati, da je družinska medicina že dlje časa preobremenjena in se v zdravstvo namenja manjši delež proračuna kot v državah, s katerimi se primerjamo.

Prim. dr. Tomazin v svojem pismu nekdanjo ministrico Milojko Kolar Celarc in premierja Mira Cerarja (gospodarsko uspešne vlade) imenuje vrhovna škodljivca, pri čemer uporablja mnogokrat ponavljajoča se izraza škodljivci in tatovi v besedilu. Je to civilizirana kritika, ima cenjeni doktor urgentne medicine dovolj širok pogled na te stvari? Zagotovo ve, da so drugim prav zdaj zgradili in organizirali enajst novih regionalnih centrov nujne medicinske pomoči, a tega pozitivnega podatka ni omenil. Morda pa ne ve, da je ministrica lani dobila prestižno nagrado SZO za svoje delo pri tobačni zakonodaji. Težkih, kroničnih bolnikov, ki umirajo zaradi tobaka, je ogromno, mnogo več, kot jih lahko rešimo z urgentnim helikopterskim reševanjem.

Spomnil bi še na pokojnega izjemnega igralca Jerneja Šugmana. Ni prav, da so rumeni mediji skušali predstaviti, da ni bil primerno oskrbljen pri reševanju, reševal ga je prav prim. dr. Tomazin. Nad to prezgodnjo izgubo pa bi se morali bolj zamisliti: prav igralci so v svojem poklicu kot edini skoraj prisiljeni kaditi in kot edini poklic so stalno izpostavljeni tobačnemu dimu. Na Irskem je denimo 98 odstotkov natakarjev ob koncu kajenja v lokalih menilo, da delajo v bolj zdravem okolju. Ali ni družba pustila na cedilu našega morda največjega igralca? Določeni igralci so celo v odboru za zdravstvo in nato v državnem zboru dosegli, da se bo še naprej izpostavljalo igralce kajenju in propagiralo kajenje. Zakaj prim. dr. Tomazin teh ljudi ni razglasil za škodljivce in tatove?

Naj končam še s podatkom, da se je v številnih državah in mnogih raziskavah pokazalo, da isti dan, ko se zmanjša izpostavljenost pasivnemu kajenju, pade število infarktov in kapi, sčasoma pa učinek še narašča, kar pomeni manjšo obremenitev za urgentno medicino. Javno zdravje in preventiva delujeta na dolgi rok in na vse ljudi, in tudi to bi morali heroji urgentne medicine ustrezno upoštevati in spoštovati.

Luka Šolmajer, Ljubljana