Mladoletni E. G. je v Slovenijo prišel decembra 2015 in nato zaprosil za mednarodno zaščito. Notranje ministrstvo je februarja naslednje leto ugotovilo, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, da pa se mu lahko do njegove polnoletnosti prizna status subsidiarne zaščite.
E. G. se je na to odločbo pritožil na upravno sodišče, ki je odločbo odpravilo in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek. Ministrstvo je v ponovljenem postopku odločilo enako in mu priznalo status subsidiarne zaščite, E. G. se je znova pritožil, Upravno sodišče je to pritožbo maja 2017 zavrnilo.
Prosilec je nato pritožbo vložil še na vrhovno sodišče in izpodbijal zavrnitev svoje prošnje za priznanje statusa begunca.
Vrhovno sodišče je nato ob razsojanju prišlo do dileme, ali se prosilcu lahko pravica do učinkovitega pravnega sredstva tudi zavrže kot nedopustna, saj pristojna evropska direktiva to omogoča v primeru »neobstoja zadostnega interesa, če status subsidiarne zaščite omogoča iste pravice in koristi kot status begunca«.
Vprašanje o razliki in obsegu pravic
Prosilcu je bila namreč subsidiarna zaščita izdana za obdobje do polnoletnosti, kar naj bi se izteklo 31. decembra 2019, a ker je za mednarodno zaščito zaprosil iz razloga mladoletnosti, bi mu tudi pravica do azila ugasnila, ko bo postal polnoleten. Pravila namreč določajo, da beguncu status med drugim preneha, če »prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil priznan status begunca«.
Vrhovno sodišče je zato v vprašanju Sodišču EU zanimalo, ali bi prosilec glede na svoje konkretne okoliščine s priznanjem statusa begunca pridobil več pravic kot s priznanjem statusa subsidiarne zaščite.
E. G. je sicer v utemeljitvi pritožbe med drugim navedel, da se želi v Sloveniji vključiti v okolje, se naučiti slovenščine in končati šolanje, vendar bi za to potreboval status begunca, saj naj bi mu le ta status zagotavljal zadostno stopnjo varnosti. Status subsidiarne zaščite pa mu bo prenehal takoj, ko postane polnoleten.
Dejanska razlika naj bi sicer nastala v tem, da je za prenehanje statusa begunca treba posebej ugotoviti, ali so razlogi, zaradi katerih je bil podeljen status, prenehali, medtem ko se obdobje za subsidiarno zaščito lahko po izteku podaljšuje.
Izjemo je treba razlagati ozko
Vrhovno sodišče je v zvezi s tem prekinilo postopek in na Sodišče EU naslovilo predhodno vprašanje, ali se neenako trajanje in neenaka nadaljnja upravičenja, ki izvirajo iz obeh vrst zaščit, lahko razlagajo kot neenake pravice in koristi.
Sodišče EU je zdaj odločilo, da je treba navedeno izjemo, ki omogoča izključitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, potrebno razlagati ozko, in sicer, da jo je mogoče uporabiti le, če gre za dejansko enakost med pravicami in koristmi, ki jih omogoča status subsidiarne zaščite s tistimi, ki jih omogoča status begunca. Izpolnitev pogoja dejanske enakosti pravic je treba presojati na podlagi preučitve celotne nacionalne zakonodaje in ne zgolj glede na konkretni položaj prosilca, so zapisali v danes objavljeni sodbi.
V primeru, če bi se glede zakonodaje države članice izkazalo, da pogoj glede dejanske enakosti pravic in koristi, ki izhajajo iz statusov mednarodne zaščite, ni izpolnjen, pa mora imeti prosilec možnost vložiti pravno sredstvo zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, a priznan status subsidiarne zaščite. Take pritožbe tako ni mogoče zavreči kot nedopustne zaradi nezadostnega interesa prosilca za nadaljevanje postopka, je odločilo Sodišče EU.