Razlog, da pride mlada ženska, prvoosebna pripovedovalka z imenom Pomočnica, živet na razpadajočo kmetijo preminulih sorodnikov v švicarskem hribovju, ni v morebitnem dejstvu, da bi tam živeča Kmetica, robustna, kmečkih opravil vešča in samostojna ženska, potrebovala pomoč pri obdelovanju zemlje ali skrbi za živalsko farmo. Razloga ne gre iskati niti v novodobnem klicu nazaj k naravi, s katerim so oplemenitene neredke instant variante kratkoročnih izletov v naravo ljudi, ki iznenada začutijo klic po njeni neprecenljivi moči. Pomočnico kljub rastoči osebnoizpovedni noti bralec slabo (s)pozna, a je med drobnimi odbleski njenih liričnih trenutkov zaznati, da jo je jesenski letni čas, čas umiritve in obrnitve navznoter, pripeljal v gorsko naravo tudi, ali predvsem, zaradi njene nedavne prekinitve odnosa s partnerjem. Vendar njen odmik ni terapevtske narave, kot bi bilo spričo tega dejstva pričakovati, saj kmetija zahteva takojšnjo integracijo, ki jo mlado neodvisno dekle ob znatni podpori izkušene modre ženske brez težav osvaja.
Morda ji pri tem pomaga tudi njeno predajanje vzporedni dimenziji; v realni, prizemljeni svet, ki ga s svojo poetičnostjo in pretečo krutostjo uravnava narava (raze...
