O neposredni demokraciji pišem, pišem, pravzaprav pisarim, ker ne dosežem nobenega učinka pri volilkah in volilcih. Radi hodijo na volitve, še raje pa se dajejo na kandidatne liste, ne upoštevajoč, da so slabe volitve v vzročni zvezi z vsem nadaljnjim, praviloma slabim. Začenši z za volilke in volilce slabo volilno zakonodajo, za v parlamentu že vrsto let abonirane politične stranke pa naravnost popolno zakonodajo.
Že davno, davno sem pisala, da je neposredna demokracija zasilna zavora za nebrzdano, nenasitno predstavniško oblast. A so referendume zaradi pasivnosti volilk in volilcev »posvojile« politične stranke, namesto denimo avtonomnega strokovnega sveta ali strokovnega združenja za neposredno demokracijo, kar sem tudi že predlagala. Ampak kaj bi se ponavljala. Odgovor in hkrati rešitev je v referendumu o referendumski zakonodaji, takoj v naslednji potezi pa še referendum o volilni zakonodaji. A mora biti že vse pripravljeno za izvedbo predlaganega. Zato pa mora biti izpolnjen najmanj ta pogoj: v tovrstni »delovni organizaciji« smejo biti zbrani in pred tem izbrani samo političnostrankarsko neodvisni strokovnjaki in političnostrankarsko neodvisni praktiki, ki dobro poznajo ljudi in njihove potrebe in interese – slednje oboje v pomenu pravih in pravnih koristi.
Bi bili, spoštovani gospod Knafelc, pripravljeni opustiti svoje morebitno politično predstavniško življenje in pristopiti v tovrstno organizacijo ter prispevati svoje znanje in vedenje? Ali pa bi bil pripravljen to storiti (tudi) še kdo drug, tretji? Močno dvomim, kajti z enakim predlogom nisem prepričala niti Semoličevega ZSSS. No ja, ob mojem predlogu so si vsaj Ustavo RS uvrstili na prvo mesto med pravne akte, ki jih uporabljajo pri svojem sindikalnem delu. Ob njenem spreminjanju v zvezi z referendumsko zakonodajo pa so zatajili.
Torej, Srečko Knafelc, si bova zgolj dopisovala prek Dnevnikove odprte strani ali pa vendarle kaj skupaj nabrala?
Ida Čuden Rebula, Sežana