Posamezni tujci, ki so obiskali z železno zaveso zakrito in z najhujšo lakoto prevzeto Ukrajino, so v objavah svojih člankov posredovali svetu resnico o zločinu, ki je terjal na milijone človeških žrtev. V Ukrajini takim junakom pravimo, da so ljudje resnice, ker so delali vse, kar so lahko in kar je bilo takrat mogoče, da bi mednarodna skupnost dobila popolno predstavo o tedanji grozi, ki se je odvijala na izredno bogati in plodni ukrajinski zemlji.
Priznani izvedenec na področju kazenskega prava Raphael Lemkin, ki ga poznamo kot očeta konvencije Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida, sprejete 9. decembra 1948, je prvi opisal in utemeljil pojem genocid ter preprečljivo dokazal, da je bil holodomor v Ukrajini klasični primer genocida.
Skupaj si zastavimo vprašanje, zakaj le so si omislili genocid. Odgovor na to vprašanje je več kot očiten. Lemkin je dejal, da je »Ukrajinec, že tako ali drugače odvisen od Moskve, zavračal kolektivizacijo in se raje odločal za deportacijo ali celo smrt… Prav kmetje pa so bili varuhi tradicij in izročil narodnoosvobodilnega duha in gibanja Ukrajine. Orožje, ki so ga uporabili zoper njih, je bilo zagotovo zanje najbolj grozovito in najhujše – pomor z lakoto.«
Članek Raphaela Lemkina z naslovom Sovjetski genocid v Ukrajini je bil novembra 2015 v Rusiji dodan na federalni seznam gradiva z ekstremistično vsebino.
James Mace, še en znani raziskovalec holodomora, je podal pravilen sklep, da je Stalin strmel k »uničenju kmetovalcev, ukrajinskih intelektualcev in izobražencev, ukrajinskega jezika, ukrajinskega duha, ukrajinske kulture in ukrajinske zgodovine, k uničenju Ukrajine kot takšne«. »Četrtina celotnega kmečkega prebivalstva, moški, ženske in otroci so umrli ali bili na robu smrti. Preostali ljudje so bili tako uničeni in izmučeni, da niso imeli niti trohice moči, da bi pokopali svoje umrle najbližje, svojce in sosede,« je zapisal Robert Conquest, eden najbolj znanih raziskovalcev holodomora, avtor odmevne knjige Žetev žalosti.
Svetovno priznana zgodovinarka, ameriška novinarka, prejemnica Pulitzerjeve nagrade Anne Applebaum je med svojim obiskom v Kijevu, ko je luč sveta zagledala njena nova knjiga z naslovom Rdeča lakota: Vojna Stalina zoper Ukrajino, poudarila: »Zgodovina holodomora je tragedija, toda zgodovina Ukrajine ni tragedija. Ne glede na milijone umorjenih v času vojne Stalina zoper Ukrajino je vaša država na zemljevidu sveta.« »Čistke, aretacije, umori in likvidacije ukrajinskih zgodovinarjev, pisateljev, umetnikov, glasbenikov« so bili za Ukrajino uničujoči. »Ljudje, ki so bili domoljubi in so sanjali o lastni državi, ki bi lahko svoje domoljubje in entuziazem prenesli na svoje nove rodove, so bili iztrebljeni,« piše v svoji knjigi Anne Applebaum.
Tovrstna politika totalitarnega stalinskega režima je bila zločin proti človečnosti in prav takšna definicija v popolnosti ustreza določbam konvencije Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida, sprejete s sklepom generalne skupščine OZN 9. decembra 1948.
Velja poudariti, da je holodomor ukrajinskega naroda priznalo za genocid 16 držav z ratifikacijo ustreznih dokumentov na ravni svojih parlamentov, devet držav je te aktivnosti izvedlo na ravni regij, medtem ko je osem držav sprejelo resolucije o spominu na žrtve holodomora.
Januarja 2006 je parlamentarna skupščina Sveta Evrope obsodila namerno povzročeno lakoto v Ukrajini v letih 1932 in 1933, torej holodomor, kot zločin komunističnega režima, nato pa je 28. aprila 2010 sprejela resolucijo 1723 (2010) o spominu na žrtve velike lakote (holodomor) v Sovjetski zvezi. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je odločno obsodila kruto politiko stalinskega režima in jo označila za zločin proti človečnosti, ki je terjal smrt milijonov nedolžnih ljudi. Tudi evropski parlament je 23. oktobra 2008 sprejel resolucijo, s katero je namerno povzročeno lakoto v Ukrajini priznal za zločin zoper človečnost.
Vsi sprejeti dokumenti so dokaz enotnosti svetovne skupnosti v njenih prizadevanjih za ugotavljanje pravičnosti in z namenom, da se v prihodnje prepreči nastanek podobnih umetno organiziranih katastrof.
Letos, ko zaznamujemo 85. obletnico velike lakote, je Ukrajina ponovno postala žrtev dejanj stalinističnih naslednikov iz Kremlja. Ukrajinski narod se je primoran ne le braniti pred vojaško agresijo okupacijske države Rusije in boriti za svojo neodvisnost, ozemeljsko celovitost in evropsko prihodnost, temveč se mora zoperstavljati posledicam kremeljske vseobsežne informacijske vojne.
Agresor ponovno gradi propagandni zid za prikrivanje svojih zločinov. Zato danes, natanko tako kot pred 85 leti, Ukrajina potrebuje besede resnice, da bo svet vedel za tiste posledice in človeške žrtve, ki jih je povzročila nezakonita politika Kremlja. Ukrajina se iskreno nadeja mednarodne podpore za priznanje holodomora kot genocida, storjenega nad ukrajinskim narodom, ker se Ukrajinci, tako kot v 30. letih 20. stoletja in tako tudi v 21. stoletju, borijo za svojo pravico za neodvisni in dostojni obstoj svojega naroda.
Prepričan sem, da je nepriznanje holodomora prav tako nemoralno kot zanikanje holokavsta.
Naš skupen spomin na zločine v preteklosti je jamstvo, da se takšna grozodejstva nikoli več ne ponovijo.
Mihailo Brodovič je veleposlanik Ukrajine v Republiki Sloveniji.
