V mesto z desetimi milijoni prebivalcev se je preselil iz Črnomlja. Res velik preskok v velikosti kraja, kjer živi. »Nisem se še odločil, kje je lepše. Zdi se mi, da v Črnomlju,« se je zasmejal. Vmes je sicer dobrih deset let živel v Ljubljani, od leta 2012 pa v Braziliji. Njegova žena je Brazilka. Spoznala sta se, ko je bila na doktorskem študiju v Evropi. Ko se je vrnila v Brazilijo, je šel z njo. »Od leta 2006 sem delal v svetu nepremičnin. V pomanjkanju dogajanja na nepremičninskem trgu sem se odločil, da je čas za spremembo, morda tudi nov poslovni izziv. V Brazilijo tako nisem šel zato, da bi tam ostal. Nasprotno, želel sem srečati soprogino družino in menila sva, da bova ostala nekaj mesecev,« se spominja. Nekaj mesecev se je hitro spremenilo v leto in pol, nakar sta se odločila, da bosta v Braziliji živela dlje. Sprva sta živela v kraju Fortaleza na severovzhodu Brazilije tik pod ekvatorjem, nato sta se preselila v Rio. »Še vedno v resnici ne veva, koliko časa bova v Braziliji, saj je svet velik in lep, prav tako se danes vrti zelo hitro in nič ni dokončno.«
Rok se je sprva naučil jezika. »Ničesar nisem znal. V šoli sem učil angleščino, hkrati pa sem se sam učil portugalsko. Veliko časa sem porabil za birokracijo, za vizume, priznanje diplom in podobno. Birokracija v Braziliji je res grozna.« Kmalu se je povezal z brazilskimi Slovenci in ustanovili so Slovensko-brazilsko gospodarsko zbornico, katere podpredsednik je. »Ustanovljena je bila z namenom pomoči pri navezovanju gospodarskih povezav. Sodeloval sem pri nekaj projektih internacionalizacije, toda z nobenim od njih se nisem poistovetil.«
Trgovski centri za bogate in revne
Brazilsko gospodarstvo se sicer že od sredine leta 2014 poskuša izvleči iz krize. Od takrat je nezaposlenost zrasla s 7 na 14 odstotkov. »Skladno s tem je bistveno višja tudi stopnja kriminala. Pa vendar vsi vztrajamo v upanju, da bo prihodnost drugačna, boljša,« je prepričan. Da bo vse drugače, upajo tudi z volitvami, katerih drugi krog bo 28. oktobra in največ možnosti za zmago pripisujejo Jairu Bolsonaru, ki ga v medijih imenujejo brazilski Trump. »Nisem njegov goreč podpornik, a se mi zdi, da je najboljša od danih možnosti. Druga možnost bi bili levičarji, stranka PT, ki je bila na oblasti 13 let, obdobje njihovega vladanja pa zaznamujejo slabi projekti, ogrožanje strateško pomembnih brazilskih podjetij in korupcija. V politiki je velikokrat žal tako, da izbiraš najboljšo med slabimi možnostmi,« razmišlja Rok, ki sicer ni brazilski državljan in nima volilne pravice.
V Braziliji sicer tradicionalno vlada elita, družba pa je močno razslojena. »Sloji se le redko mešajo med seboj. Tudi trgovski centri so ločeni po slojih – ve se, kateri trgovski centri so za elito, kateri za revnejši sloj. Tudi četrti mesta so razdeljene. V večjih mestih večina živi v zaključenih ambientih, poimenovanih kondominij. Tja gredo lahko le tisti, ki tam živijo, sicer so ograjeni in zastraženi. V kondominijih je lahko vse od restavracij do fitnesa in avtobusa, ki vozi od kondominija do središča mesta, plaže,« je razložil.
Kava ga je ujela in odpeljala
Toda zaradi svojega dela vse več časa preživi tudi na podeželju, kjer je življenje precej drugačno. Rok Fabjan je namreč lovec na kavo. S kavo se je srečal po naključju na največjem brazilskem sejmu kave v Belo Horizonteju. »Šel sem le na kavo med sestanki, a me je kava ujela, odpeljala. Predvsem specialna kava.« Brazilija je daleč največja proizvajalka kave na svetu, toda Brazilci večinoma ne pijejo dobre kave. Tradicionalno skodelico kave predstavlja tako imenovani cafezinho – močno sladkana filter kava slabe kakovosti, ki ti jo postrežejo povsod, tako na banki kot pri mehaniku. Specialno kavo so začeli okušati šele zadnja leta. Rok deluje kot lovec na kavo ter povezuje majhne proizvajalce odlične kave s pražilci, trgovci in končnimi uporabniki. »Poleg nenehnega iskanja novih dobaviteljev veliko časa posvečam poučevanju stalnih dobaviteljev, da lahko zagotavljajo stalno vrhunsko kavo,« opisuje svoje delo, zaradi katerega skoraj nenehno križari po Braziliji.
Brazilija je velikanska država. Tako raznolika je, da jo Rok opiše kar kot državo najmanj štirih držav. Jugovzhod države z Riom, Belo Horizontejem in Sao Paulom predstavlja gospodarsko najbolj razvito regijo, urbano državo; na jugu, kjer je veliko nemških in italijanskih priseljencev, je precej evropejska Brazilija; severovzhodni del, recimo Bahia, je vroč in tropski, četrti, popolnoma drugačen svet Brazilije pa je Amazonija, kjer še vedno srečamo starodavne prebivalce, torej indijanska plemena. »Ne le da je v vsakem od teh predelov drugačno podnebje, drugačne so tudi navade, kulinarika, res so popolnoma ločena območja,« opiše veliko državo, v kateri živi. Za vse Brazilce pa je po njegovem mnenju značilno to, da pogosteje in glasneje kot mi izražajo čustva. »Mnogokrat se zdi, da so razburjeni, a v resnici niso – nekateri se ne znajo pogovarjati, če ne mahajo z rokami.«
Poleg sambe imajo v nogah tudi številne druge glasbene zvrsti, tako kot predanost nogometu. »Ko nekoga spoznaš, bo eno prvih vprašanj, za kateri klub navijaš. Nogomet je res tema, ki povezuje ljudi in odpira pogovor.«
Kadar ne potuje po tej raznoliki deželi, Rok Fabjan živi v Riu, seveda v kondominiju. Znotraj Ria si je ustvaril svoj svet – le redko sede v avto, ker se ne želi ukvarjati z neznosno prometno gnečo. »Kadar nisem na poti, živim in delam predvsem v svoji četrti, ki mi ponuja vse, kar v svojem vsakdanu potrebujem. Stanovanjska četrt Urca leži na manjšem polotoku in je z Riom povezana z eno samo cesto. To pomeni, da nikoli ni hujšega prometa in da je četrt varna. Do svojega skladišča in do lokala, v katerem skrbim za nabavo in praženje kave, potrebujem s kolesom slabih deset minut. Do vznožja hriba Morro da Urca, na katerega se povzpnem nekajkrat na teden, prav tako. Trenutek zase pa najraje preživim ob skodelici dobre kave, na svoji terasi, kjer gojim limone, palme, nekaj čilijev. To je moj Rio.«
