Le zdrava tla, polna življenja, so rodovitna in lahko na njih pridelamo kakovostno hrano, polno vitaminov in hranil. Pri ohranjanju živih tal imajo osrednjo vlogo mikroorganizmi, ki so osnova življenja v tleh. Poleg teh imajo pomembno vlogo tudi večji prebivalci, deževniki, kočiči, železne kačice in drugi.
S pravilno obdelavo tal moramo tem prebivalcem zagotoviti dobre življenjske pogoje. »Le tako bodo v kompleksnih procesih ustvarjali humus, osnovo rodovitnih tal. Glavnino dela opravijo najmanjši mikroorganizmi, ki jih štejemo v milijardah na kubični centimeter. Osnovo rodovitne zemlje, humus, ustvarijo iz organske snovi, ki jo moramo zagotoviti mi,« pove agronom Vanes Husić. Organsko snov z gnojili dodajamo tlom že tisočletja, saj poznamo njen pozitiven vpliv na pridelek. A kot opozarja strokovnjak iz vrtnarskega Kluba Gaia, se v zadnjih desetletjih zaradi porasta mineralnih gnojil vse preveč pozablja na organska. »Organsko snov vsako leto izgubljamo z naravnimi procesi, ki jih imenujemo mineralizacija. Te izgube so lahko tudi do odstotek vsebnosti organske snovi v zemlji. Če vzamemo povprečje na dobrem vrtu, ki naj bi vseboval dva do štiri odstotke organske snovi, vidimo, da so te izgube kar velike.«
Izvor organske snovi
Organsko gnojenje pomeni vnos organskih snovi v tla. Organska snov je lahko živalskega izvora, kot je živalski gnoj, ali rastlinskega izvora, kot so to rastlinski ostanki. Pri obeh pridemo do organskega gnojila s pomočjo mikroorganizmov, ki predelajo začetno snov (gnoj, rastlinske ostanke) s procesi kompostiranja v gnojilo, pri katerem so hranila v obliki, ki je dostopna rastlinam. A takšna oblika ni vedno dostopna ali pa je ni na voljo v zadostnih količinah.
»Poleg tega so pri tem velika nevarnost jajčeca in ličinke škodljivcev, klice bolezni in semena plevelov. Tako za domačo kot profesionalno rabo zato uporabljamo peletirana organska gnojila, pri katerih smo pozorni na vsebnost organske snovi. Za učinkovitejšo rabo se organska gnojila, kot je plantella organik, stisne v obliko pelet, kar omogoča pravilno odmerjanje gnojila glede na površino vrta,« svetuje sogovornik in spomni na prednosti termično obdelanih gnojil, ki ne vsebujejo škodljivcev, bolezni in plevelov.
Razlika med humusom in kompostom
Prepogosto besedo humus zamenjujemo s kompostom. Kot opomni sogovornik, gre za dva različna, a povezana pojma. »Kompost je organska snov (gnoj, rastlinski ostanki…), ki so jo mikroorganizmi predelali v gnojilo. Pravi kompost ima črno, humozno barvo in je brez vonja. Humus pa je izredno kompleksna organska molekula, ki je sestavni del tal. Sestavljena je iz treh glavnih delov: humina, huminskih in fulvo kislin.« Ali, povedano drugače, humus je kot bazen za hranila, vodo, vitamine, aminokisline v zemlji in je na voljo rastlinam.
»In prav najkakovostnejša organska peletirana gnojila, kot je plantella organik, vsebujejo huminske in fulvo kisline, ki so sestavni del humusa. Te so mikroorganizmi ustvarili pri procesu nastanka gnojila, in ta proces nastanka humusa se nadaljuje z dodajanjem organskega gnojila vrtni zemlji. S tem ohranjamo in celo izboljšujemo rodovitnost zemlje,« še pove Husić in na pozabi poudariti pomembnosti tega procesa. Z vodo se namreč humus izpira v nižje plasti tal in ga je treba obnavljati že med letom. A jeseni se nam res ponudi priložnost, saj imamo vsaj nekaj delov vrta praznega.
Vnos organske snovi – gnojenje
Organsko snov lahko v zemljo vnašamo tudi z vdelavo ostankov rastlin v zemljo po končani sezoni. In prav zato je pomembno, da rastline niso okužene z boleznimi, saj te preživijo v tleh in naslednjo sezono ponovno okužujejo vrtnine. Metuljnice, kot so denimo grah, bob, tudi fižol, odrežemo tako, da rastline ostanejo v zemlji, saj so vezale dušik vso sezono. Preostali del rastline vdelamo v tla. To lahko storimo z vsemi vrtninami. Zastirka iz trave in drugih rastlin se je med sezono že delno razkrojila in jo prav tako zadelamo v tla. Kompost, pa naj bo iz živalskih gnojev ali rastlinskih ostankov, ustvarimo med letom in ga uporabimo na vrtu izključno jeseni. S kompostom gnojimo na tri leta, saj vsebuje veliko hranil.
»Ker pa imamo kompost vsako leto, to naredimo tako, da vrt razdelimo na tri dele in vsako jesen pognojimo enega. Na tem bomo naslednje leto gojili kapusnice in plodovke, izognili pa se bomo krompirju, čebulnicam in stročnicam. Kompost potresemo po vrhu zemlje in ga zmešamo z vrhnjo plastjo (okoli 10 centimetrov). To opravimo v jesenskem času, ko so tla še dovolj topla, da so mikroorganizmi aktivni, ker bodo le tako predelali kompost v humus in uporabna hranila. Hkrati pa bo zimski mraz uničil večino jajčec in ličink škodljivcev ter klic bolezni,« še svetuje sogovornik in doda, da ravno zaradi nevarnosti bolezni in škodljivcev spomladi komposta ne uporabljamo.
Izboljšanje lastnosti tal
Če pobliže pogledamo obliko, strukturo zemlje, vidimo, da je sestavljena iz večjih in manjših grudic ter drobnega kamenja, z raznolikimi porami in kanalčki. Rastlinske korenine in koreninski laski pri rasti objemajo grudice zemlje in prodirajo v pore in kanalčke ter od tam črpajo hranila in vodo, potrebno za rast. Pore in kanalčki vsebujejo zrak in vodo s hranilnimi snovmi. Organska gnojila, pomešana z zemljo, se topijo v vodi, vežejo na talne delce in so na voljo rastlinam glede na njihove potrebe skozi rastno sezono. Vezava organskega gnojila na talne delce ima vlogo tudi pri varovanju okolja, saj se tako gnojilo ne izpira v podtalnico. Zmanjša se površinska zaskorjenost in s tem erozija tal. Za svoj pravilen razvoj in delovanje pa tako rastline kot mikroorganizmi potrebujejo kisik.
»Zemlja mora imeti dovolj por za izmenjavo plinov (kisik, ogljikov dioksid) in vode, v kateri so raztopljena hranila. Težavo predstavljajo težka tla, v katerih je izmenjava plinov in vode slabša. Za rahljanje tal pri jesenski obdelavi dodajamo kamninsko moko plantella biovit, ki vsebuje pomembna minerala, bentonit in zeolit. Vežeta se na glinene delce in organsko snov ter tako rahljata zemljo,« pogovor o jesenski oskrbi tal sklene strokovnjak in spomni na ostanke pesticidov in drugih škodljivih snovi iz okolja, ki se prav tako dobro vežejo na zemljo. Zato je prav, da jo do neke mere razkužimo. Sredstvo zmešamo z vrhnjo plastjo tal. Ta proces lahko ponovimo še spomladi.
