Domotožje in mamine solze
Skupaj s prijateljico sta zavili v velenjsko Rdečo dvorano in že po nekaj treningih je padla odločitev: odbojkarsko žogo je zamenjala za rokometno. Pri odločitvi je ni ovirala niti groba igra, težje se je bilo preseliti v Ljubljano. Pri štirinajstih letih se je iz Velenja preselila v prestolnico, v internat. Na Gimnaziji Šiška je štiri leta obiskovala rokometni oddelek s še nekaj igralkami RK Krim, kjer je tudi trenirala. Na vprašanje, za koga je bila selitev v Ljubljano najtežja, odvrne: »Vsi smo vedeli, da je to zame najboljša možnost, sploh če sem se želela resno posvetiti rokometu. Pa vendar je bil to velik korak, saj sem še danes zelo navezana na dom, družino. Lahko rečem, da sem domotožen človek.«
Čeprav je bilo staršem težko, tega nikoli niso pokazali: »Morala sta biti močna za mene. Mami mi zdaj odkrito prizna, da je potočila kakšno solzo. Oče? On mi je stalno govoril: Ana, moraš iti ven, igrati v tujini. Vse mi je svetoval kot športnik športniku, kot oče pa je zagotovo tudi malo trpel.«
Tujina zahteva prilagajanje in dokazovanje
Vendar pa je bila izkušnja selitve po besedah sogovornice dobra. Najprej v Ljubljano, leta 2010 na Madžarsko. »Predvsem tujina me je zelo okrepila. Osebno, zorela sem tudi kot profesionalna igralka. Zagotovo se je v vseh teh letih nabralo veliko negativnih izkušenj, veliko je bilo tudi trenutkov, ko sem želela vse pustiti, se vrniti v domače okolje. Kot tujec v tuji državi ti je težko, vedno so tu večja pričakovanja soigralk in tudi trenerjev. Predvsem na začetku moraš dokazovati, da si zaslužiš mesto v ekipi. Težava je tudi jezik.« Predvsem na Madžarskem je bilo za takrat devetnajstletno Ano težko; ni poznala jezika, prav tako trener ni bil vešč angleškega jezika. »Imam posluh za jezike in zelo hitro sem osvojila osnove. Enostavno se moraš znajti, prilagoditi. Jezik je namreč eden od pogojev, da te soigralke sprejmejo, da se lažje vklopiš v ekipo, družbo na sploh.« Podobno je bilo tudi v Nemčiji in Franciji, kjer igra zadnjih pet let.
V Franciji se je Ana Gros našla. Všeč so ji ljudje, kultura, prav tako njihova mentaliteta. Odlično se je znašla v Metzu, kjer je preživljala eno športno najuspešnejših obdobij, prav tako je imela zaupanje trenerja Jeremyja Roussela. Junija letos se je preselila na zahod Francije, v pristaniško mesto Brest, kjer igra za tamkajšnji klub. »Tukaj imam svoje klubsko stanovanje, samo življenje zunaj parketa pa je precej umirjeno. Sem pa zelo vesela vsakega obiska družine,« priznava Ana, ki poleg družine pogreša tudi domačo hrano. »Predvsem juhe in jedi na žlico, ki jih mama pripravi vrhunsko.«
Za ženski rokomet ni posluha
V družbi, kjer živimo, je ženska pogosto še vedno v podrejenem položaju v primerjavi z moškim. Čeprav nam je bilo dovoljeno stopiti na mnoga področja, ki so nekoč veljala kot moška, je podobno tudi v športu. Pa čeprav si tega večina noče priznati. Podobno je tudi v rokometu, kjer medijsko naklonjenost prejemajo predvsem moške ekipe, reprezentance. »Rokometaši, tudi na račun dobrih rezultatov, imajo nekaj več pozornosti. Dekleta je praktično nimamo skoraj nič. Pred leti, ko je bil Krim še na vrhuncu, se je nekaj pisalo in govorilo o ženskem rokometu. Danes je klubska igra na precej nizki ravni, zato tudi upravičeno ni promocije,« razkriva Ana, ki lahko predvsem glede izkušenj poda tudi tudi mnenje o delu v tujini. »Predvsem v Franciji, tudi v Nemčiji, veliko vlagajo v rokomet. Tam dekle pred 20 letom ni profesionalna igralka. Jaz sem denimo prvo pogodbo podpisala pred sedemnajstim letom,« pripoveduje Ana. »Tam mlade igralke dejansko vzgajajo, kalijo. Pri nas pa imamo morda dve, tri igralke v generaciji in ves trudi se usmeri le vanje. Prav tako danes dekleta igrajo rokomet rekreativno, imajo ga za hobi, na prvo mesto postavljajo študij, delo, pozneje družino.«
Dekleta čaka naporno prvenstvo
Levica Ane Gros je zagotovo najmočnejši adut slovenske reprezentance, vendar pred evropskim prvenstvom, ki bo med 29. novembrom in 16. decembrom v Franciji, ne čuti posebnega pritiska. Odkar so se starejše igralke poslovile, je Ana prevzela odgovornost v ključnih trenutkih. »Poskušam pomagati mlajšim igralkam, da se sprostijo. Zavedamo se, da smo mlada ekipa, da bo težko izvleči zmago v zelo zahtevni skupini s Francijo, Rusijo in Črno goro v prvem delo tekmovanja. Prav vse pa smo željne dokazovanja,« pojasnjuje Ana, ki verjame, da se bodo punce kar najbolj potrudile in zagotovo poskrbele tudi za kakšno presenečenje. Kot so lani na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, ko so kot edina reprezentanca premagale aktualne svetovne prvakinje Francozinje. »Za nas je bila tista zmaga vredna zlate kolajne. Verjamem, da si bomo dekleta to igro zapomnila za vedno.«
Prihodnost vidi v turizmu
Čeprav je Ana trenutno na vrhuncu svoje kariere in bo tam, če le ne pride do poškodbe, ostala še štiri, pet let, trezno razmišlja o prihodnosti. Zaveda se, da kljub profesionalni pogodbi s plačo ne bo uspela dočakati upokojitve. Tako že nekaj let študira turizem v Brežicah. Zaradi bivanja v tujini gre, kot pravi, počasneje, prav tako mora vse predmete naštudirati sama, saj ne obiskuje predavanj: »Izpite opravljam, ko se vrnem domov. Zavedam se, da potrebujem znanje, izobrazbo, da bom lahko po končani športni karieri imela delo, zaposlitev. Kaj konkretno bom delala, še ne vem, zagotovo pa nekaj v smeri turizma. Poleg tega, da me to izredno veseli, želim izkoristiti še vse znanje jezikov, ki ga imam, nenazadnje pa tudi izkušnje in naveze, ki se naberejo v vseh letih potovanj.«
