Tako kot preostalih 18 članic evrskega območja je morala močno zadolžena Italija zdaj predstaviti evropski komisiji svoj proračun za prihodnje leto. Ker je v njem predviden 2,4-odstotni primanjkljaj glede na BDP (dogovorjen je bil 0,8-odstoten), pa še ta bo zaradi nerealnih vladnih predpostavk o gospodarski rasti v resnici nad tremi odstotki, bi v Bruslju proračun lahko zavrnili, kar se v zgodovini evrskega območja še ni zgodilo. To bi najbrž vodilo do hude politične krize v EU.
Nekateri v Bruslju menijo, da bi se temu morda doslej najhujšemu konfliktu v evrskem območju (Italija je desetkrat močnejše gospodarstvo kot Grčija) lahko izognili preprosto tako, da bi finančnim trgom prepustili, da z visokimi obrestmi prisilijo vlado v Rimu h kapitulaciji. Že v zadnjih šestih mesecih so narasle z 1,5 na več kot 3,5 odstotka, kar za državo, ki ima 2300 milijard evrov dolga, ni malo. Vendar obstaja nevarnost destabilizacije italijanskega bančnega sistema, ki je povezan z evropskim. Skratka, lahko bi prišlo do nove hude evropske finančne krize.
Še finančni minister se ne strinja
Evropska komisija ne more popustiti Italiji, če hoče ohraniti kredibilnost pakta stabilnosti in rasti, po katerem lahko javni dolg v državi članici doseže največ 60 odstotkov, kadar to številko preseže, pa ga mora začeti zmanjševati, medtem ko vlada v Rimu zdaj počne nasprotno, čeprav je italijanski javni dolg 131 odstotkov BDP.
Finančni ministri evrskega območja so se na srečanju 1. oktobra strinjali, da ne bo popuščanja. Italijan Giovanni Tria je bil povsem osamljen. Pri čemer se niti sam ne strinja z gospodarsko politiko in proračunom svoje vlade, odstopil pa ni samo zato, ker ga je predsednik države Sergio Mattarella prosil, naj ostane, saj bi brez njega finančni trgi še manj zaupali Italiji in še bolj zvišali obresti.
Z mislimi pri evropskih volitvah
Če se je za Italijo še v začetku leta zdelo, da počasi premaguje gospodarsko in finančno krizo, je zdaj nekako tam, kjer je bila leta 2011, ko je bila država zaradi nezaupanja finančnih trgov pred bankrotom in je moral odstopiti premier Silvio Berlusconi. Edina rešitev za Italijo bi bila, da sedanja vlada naredi korak nazaj. Toda notranji minister Matteo Salvini, ki dejansko vodi vlado, potrebuje konflikt z evropsko komisijo, da bi njegova Liga prepričljivo zmagala na evropskih volitvah maja 2019. Sploh bi Ligi in Gibanju petih zvezd, ki ju zdaj podpira večina Italijanov, vsako popuščanje Bruslju prineslo veliko politično škodo, potem ko že tako ne moreta izpolniti večine svojih predvolilnih obljub.
Argument vlade sicer je, da je njen proračunski primanjkljaj pod dovoljenimi tremi odstotki in da ima prav tako močno zadolžena Francija celo 2,8-odstotnega. A bistvo problema je, da se bo italijanski primanjkljaj v naslednjih letih – predvsem zaradi razveljavitve pokojninske reforme – samo še povečeval, Italija pa bo vedno težje plačevala obresti za svoj velikanski dolg. Vlada v Rimu sicer trdi, da bo primanjkljaj ostal enak. Toda že prihodnje leto bo sedaj napovedani 2,4-odstotni deficit višji, saj vlada napoveduje pretirano visoke prihodke od poravnav z davčnimi dolžniki in nerealno visoko gospodarsko rast.
Prav razveljavitev pokojninske reforme v državi, kjer se starost prebivalcev hitro povečuje, je usodna napaka vlade. Pravzaprav bi se morala evropska komisija zdaj pomeniti z italijansko vlado in jo resno vprašati, ali hoče še ostati del EU. Če to hoče, potem naj se odpove odpravi pokojninske reforme, pa čeprav bi zato izgubila veliko volilcev.
