Te dni na Dunaju vse vrvi od sodobne umetnosti. Septembra se je namreč odprl projekt curated by, ko številne galerije svoje prostore namenijo enotnemu konceptu in vse pripravijo razstave na isto temo; letos je to mesto Dunaj. V fokusu pa je tudi armenska umetnost z razstavo Dreaming alive. V galerijah, kakršne so Ernst Hilger, Martin Janda, nedavno preminuli Georg Kargl (galerijo zdaj vodi družina), pa Steineck, Krinzinger Projekte in druge, poteka »galerijski festival z mednarodnimi kuratorji«, kot se promovirajo na spletu.

Pred leti je eno od razstav kurirala tudi Alenka Gregorič, ki danes vodi ljubljansko Mestno galerijo, te dni pa je v Krinzinger Projekte kurator Jérôme Sans, ki je v osemdesetih letih začel kot neodvisni kurator in kasneje vodil številne umetnostne centre, tudi znamenito Palais de Tokyo v Parizu. Svojo razstavo je zgradil na kratkih zgodbah avstrijske pisateljice Ingeborg Bachmann Trideseto leto (1961) in na njej prikazal dela Monike Bonvicini, Mike Rottenberg in drugih.

Curated by je uspešno izpeljan poskus ustvarjanja galerijskega sprehoda, namenjenega popularizaciji sodobne umetnosti, saj skupni nastop močneje zareže v javni prostor. Danes take povezave manjših galerij ponujajo mnoga mesta, najvidneje Berlin in Dunaj, zametke pa je mogoče najti tudi v Ljubljani, na primer s projektom Magical Misery Tour po šišenskih galerijah, ki je potekal nedavno.

Natanko 30.863 obiskovalcev

Toda na Dunaju je tudi nekaj, česar v Ljubljani sploh ni: sejem sodobne umetnosti viennacontemporary, ki je bil konec septembra. Ta se je prvič odprl leta 2012 kot Viennafair, leta 2015 pa na novo osnovan s sedanjim imenom pod umetniškim vodstvom Christine Steinbrecher-Pfandt. Z leti postaja sejem vse večji in vse manj »vzhodnoevropski«, čeprav se poskuša uveljaviti predvsem na podlagi »geostrateške pozicije« združevanja umetnosti vzhodne in srednje Evrope.

Letos se je na njem predstavilo 118 galerij iz 27 držav in vse so razstavljale v Marx Halle, stavbi, ki jo je konec 19. stoletja načrtoval arhitekt Rudolf Frey kot prvo dunajsko stavbo z železno konstrukcijo. Tu je nekoč potekal živinski sejem, danes pa je zgradba z 20.000 kvadratnimi metri površin namenjena koncertom, sejmom in drugim velikim kulturnim dogodkom. Sejem je obiskalo 30.863 ljudi in hvalijo se z odlično prodajo, Steinbrecher-Pfandtova pa za prihodnje leto napoveduje kalifornijske zbiralce. Letos je najvišja znana cena za umetnino dosegla 60.000 evrov; delo nemškega umetnika Simona Wachsmutha je odkupil krakovski muzej sodobne umetnosti MOCAK. Deutsche Telekom, ki je na sejmu predstavljal tudi zbirko z deli Bosanke Šejle Kamerić in Hrvatice Sanje Iveković, je odkupil instalacijo bolgarskega umetnika Lukezarja BojadžijevaAlice’s Hole or the Swamp of Marx-Leninist Aesthetics iz leta 1991.

O trgu umetnin in spletu

Na sejemski okrogli mizi Trg umetnin in splet so ugotavljali, da trg precej konservativno vztraja pri stisku roke in večernih dražbah. Pa vendar spletne platforme, kakršna je na primer Artsy, postajajo pomemben dejavnik in z njimi je povezan tudi viennacontemporary, tako da lahko iz naslanjača kupite dela, ki so bila na voljo na sejmu. Konferenca TIAMSA je med drugim ugotavljala, da so se z eksponentno rastjo plač v finančnem in naložbenem sektorju eksponentno povečale tudi naložbe na trgu sodobne umetnosti. Svojevrsten poduk za politiko slovenskega ministrstva, ki spodbuja »prodajo umetnin iz ateljejev« namesto mednarodne in razvejane galerijske prakse, je podatek, da se na tak način proda najmanj.

Večina pogovorov je bila usmerjena v vprašanje, ali splet res prinaša demokratizacijo trga z umetninami in kakšne so pravzaprav spremembe, ki jih je že prinesel. Leta 2012 je bila četrtina del pri Sothebyju prodana prek spleta, a prihodki so mnogo nižji od četrtine. Spletne platforme sicer spreminjajo svet vizualne umetnosti in ustvarjajo spletni trg umetnin, a to je povečini trg za slehernika, ki ne more potovati s sejma na sejem in od galerije do galerije, ki kupuje risbe, grafike in efemero, ki je mlad (in kdo ve, ali ne bo njegov prihodek nekoč večji), a zdaj je njegova kupna moč največ nekaj tisoč evrov. Je pa splet tisti, s pomočjo katerega si – ko na instagramu objavlja fotografije svojih del – umetnik in njegova umetnost krepita avro.

Splet ponuja mnogo informacij in posebno pomembno postaja, kako so informacije razvrščene, saj 95 odstotkov uporabnikov na googlu pregleda največ prvih pet strani. O tem, s katero umetnostjo se bomo srečevali, ne odloča več galerija, revija ali naključje, ampak algoritem. In kdor bo imel boljše algoritme za prepoznavanje naših želja, bo zmagal na spletnem trgu z umetninami. Do takrat pa smo lahko zadovoljni, da je umetnostno živahni Dunaj v naši bližini – in da nam ni treba biti bogataš, da bi se potopili v njegovo sceno sodobne umetnosti.