Sulčič, rojen leta 1895 blizu Trsta, je študiral v Firencah in Bologni, leta 1924 pa se je ob vse hujšem pojavu fašizma v Italiji preselil v Buenos Aires. Pri 29. letih najbrž niti sanjal ni, kaj ga čaka na drugi strani sveta.
A usoda mu je bila naklonjena in vsaj v svetu arhitekture se je za vselej zapisal v zgodovino Argentine in Buenos Airesa. Sreča je bila res na njegovi strani, saj je v Argentino pripotoval sredi reforme visoke šolstva in italijanske izobrazbe mu v Južni Ameriki niso priznali.
Svoje znanje je združil s Josejem Luisom Delpinijem in Raulom Besom, s katerima je skupaj odprl arhitekturno pisarno, partnerja pa sta se uradno podpisovala pod projekte.
Pionir pri uporabi železobetona
Sulčič v Argentini velja za enega od pionirjev pri uporabi železobetona v gradbeništvu. Načrtoval je številne cerkve, med najbolj zanimivimi objekti, ki so plod njegovega ustvarjanja, pa je pokrita tržnica Mercado de Abasto, ki je bil zgrajena leta 1937 in zaradi katere je dobil tudi priznanje mestnih oblasti.
V tem obdobju je potekal tudi razpis za gradnjo novega stadiona za nogometni klub Boca Juniors. Glavna težava pri gradnji stadiona za 50.000 gledalcev je bila prostorska omejitev. A v pisarni Delpini-Sulčič-Bes so našli rešitev tudi za ta problem in bili izbrani za projekt.
Osnova za prostorsko rešitev so bile zelo strme tribune, ki so zgrajene dvodelno, saj se na polovici razdelijo, tako da zgornja tribuna za spodnji del naredi nekakšno streho, obenem pa so arhitekti s tem v notranjosti stadiona dobili nov prostor za večjo tribuno in za tisto obdobje jim je uspelo tako rekoč nemogoče.
Stadion Alberto J. Armando, ki se ga je zaradi štirikotne oblike prijel naziv La Bombonera, so začeli graditi pred natančno 80 leti in še vedno ima prvotno obliko, čeprav so se vmes pojavile zamisli, da bi še povečali zmogljivosti.
V Buenos Airesu kroži celo zgodba, da se je Sulčič sam spomnil naziva Bombonera. Anekdota pravi, da mu je prijateljica za rojstni dan podarila bonboniero, ki je bila po obliki praktično enaka načrtovanemu stadionu. Bonboniero je nato Sulčič vzel s sabo na naslednje srečanje, na katerem so se pogovarjali o stadionu in o stadionu začel govoriti kot o »Bomboneri«.
Navijači nasprotujejo povečanju Bombonere
Naziv je bil všeč tudi sodelavcema Delpiniju in Besu, ki sta ga uporabljala v javnosti in novo ime so hitro sprejeli tudi v klubski upravi. Ob odprtju stadiona 25. maja 1940 so ljudje na ulicah že govorili o Bomboneri Boce Juniors.
Z imenom se je rodil tudi mit o stadionu, ki je za tukajšnje ljubitelje nogometa nenadomestljiv in na katerem so spremljali številne uspehe in tudi nekatere grenke poraze svojih junakov na domači nogometni zelenici.
Pred leti se je pojavila ideja, da bi stadion prenovili in povečali za 12.000 mest, s čimer pa bi izgubil zdajšnjo obliko. Navijači Boce Juniors so si enotni, da ti načrti niso načrti ljubiteljev kluba.
V Buenos Airesu se Sulčiča spominjajo tudi po številnih drugih objektih, denimo pročelju pokopališča Lujan. Manj znano pa je, da se je v zrelem življenjskem obdobju ukvarjal s pisanjem zgodb in pesmi, pa tudi s slikarstvom in imel številne slikarske razstave. V slovenski skupnosti se ga spominjajo tudi kot enega tistih, ki so bili zelo aktivni v jugoslovanskih in slovenskih društvih.
