Prav utrujajoče in na trenutke skoraj nesprejemljivo pa je dogajanje na političnem parketu. Gre morda res za začetek pomembnih, prelomnih, zgodovinskih premikov? Ko bi le šlo za to. Da vsakodnevno življenje ni skladno z ustavo (pravična, socialna itd. država), smo priča že nekaj časa. Da država ne deluje najbolje, vidimo, slišimo in predvsem čutimo vse prepogosto: organi pregona, sodstvo, uprava, zdravstvo, in mnogi drugi družbeni podsistemi.

Dnevna politika se vse preveč in prepogosto ukvarja s slepilnimi manevri in se pomembnih, strukturnih, politično dolgoročnih zadev ne loteva, kaj šele strateško pomembnih o tem, kam, kako, na kakšen način želimo, da država nadaljuje pot. Kaj so bistvene vrednote, cilji, da bi predvsem državljani živeli bolje? Smo torej morda državljani upravičeno nezadovoljni? Odgovor bi bil v najbolj splošnem pomenu verjetno da, in to tako v ekonomskem, socialnem, družbenem in še kakšnem pogledu.

Zanimivo, da se mnogokrat v korist neke politike ali posameznih skupin ali sistemov odpirajo vprašanja, ki potem morda celo pripeljejo do referenduma (zakonodajnega, posvetovalnega…), pa za obstoj družbe, kakovost življenja sploh niso tako pomembni.

In zdaj k bistvu, ki smo mu priča zadnje čase: nenormalnemu spopadu skoraj večine akterjev v družbi proti precej osamljeni Levici. Toda ko se človek pogovarja z ljudmi v vsakodnevnem življenju, potem se večina njih strinja, da so vrednote in cilji in vsebine, ki jih ta stranka zagovarja, pravzaprav še najbolj v duhu ustave, videnju ljudi o pravični, socialni, pravni in še kakšni državi, po volji državljanov in ne politike ali gospodarstva.

Bi zmogli v tej državi odpreti pravi, državljanski razmislek o tem, kaj si želimo državljani? Poslušati stroko in ne politike, argumente in ne halo učinke, si prisluhniti in se poslušati, se ne napadati in rušiti vsako idejo za vsako ceno, le da bo zmaga »naša«. Si upamo organizirati en (ali več) tak velik posvetovalni referendum, kakšen družbeni sistem naj prevladuje, si želimo biti nevtralni (ali sledimo nekim ciljem, ki so v korist drugih, večjih), imamo uravnoteženo zunanjo politiko (ali je ta odvisna od posameznikov) in še bi se našlo, mar ne ?

Predlog: za začetek bi lahko nacionalna televizija, namesto da razdvaja in razburja gledalce z oddajami tipa Pričevalci, Tarča itd., oblikovala eno, tedensko, pravo pogovorno oddajo, ki naj bi trajala eno do dve uri, pa seveda brez neštetih vmesnih blokov reklam. Gostje v oddaji naj bi bili v prvi vrsti strokovnjaki s posameznega relevantnega področja z vsemi nasprotujočimi si pogledi, argumenti, pa tudi kakšen čisto običajen udeleženec iz ljudstva, pa čim manj ali skoraj nič politične navlake. Voditelj ali voditelja (moški ali ženska) pa naj bi bila le povezovalca, usmerjevalca in ne polagalca besed in misli na usta udeležencem in samo iskanja potrditve njihove misli.

Slavko Cimprič, Bovec