Helena Klakočar (1958) za slovenske poznavalce stripa ni novo ime. Pa ne zato, ker je – preden je v Zagrebu doštudirala grafiko, v Tilburgu pa slikarstvo in animirani film – gimnazijo obiskovala v Mariboru. Aktivna je (bila) v mnogih umetniških skupinah, kot so Zzot, Divlje oko in Kolektiv Migrative Art, njeni stripi so med drugim izhajali v Mladini.
Že leta 2003 smo dobili njeno stripovsko pripoved za najmlajše Veliko potovanje, leta 2011 pa prevod nagrajenega stripovskega albuma Nemirno morje, intimno izpoved izseljenke, ki jo je vojna v bivši Jugoslaviji pregnala proti severu Evrope. Ustvarjalko je začetek državnih nemirov leta 1991 presenetil na morskih počitnicah z družino, zato so se namesto domov odpravili naprej v Grčijo in nato na Nizozemsko.
Odrezana krila
Nemirno morje je nastajalo v ozki kabini na katamaranu, na katerem je družina prebila prvo grško zimo leta 1992. Črno-beli stripovski dnevnik na formatu A4 se je, kot pravi, ponudil kar sam, saj možnosti za kaj drugega ni bilo. Osnovo je skicirala s svinčnikom, risbo pa dokončala s črnilom. Risati neposredno na skice je bila stvar takratnih razmer, kar nemara velja tudi za nepretenciozen, a poetičen preplet risbe in besede v njenem avtofikcijskem delu, ki je najbolj učinkovito, ko rabi najmanj črk.
Podobno je z njenimi metaforami. Skozi simboliko ptice z odstriženimi krili je kritizirala evropsko politiko zagovarjanja multikulturnosti, od katere so ostale le še parole, prosilci za azil pa še vedno stojijo v vrstah tudi po več let: »Nizozemska na vsakem beguncu v zgolj nekaj mesecih obrne 15.000 evrov, Evropa pa to financira.«
Ljudi iz vojne se lokalci bojijo, tudi umetnikov, govori iz izkušenj avtorica, ki je morala kot mnogi kolegi naposled zavoljo dokumentov dokazovati svoj »prispevek nizozemski kulturi«. »Šele nedavno sem začela razumevati, kaj s tem sploh mislijo,« pove. Z društvom Stvarnost je dolgo pomagala organizirati tudi šolanje za umetnike tujce ter ustvarjalne delavnice za otroke in družine v azilnih centrih.
Risanje kot način gledanja
Da bo ustvarjalka prav danes tudi ena od gostij Tintinega pogovora o beguncih v stripu, torej ne preseneča. Z aktualno tematiko begunstva se namreč ukvarja tudi v najnovejšem stripovskem projektu Zid Mediteran, ki je tik pred izidom na Hrvaškem. Gre za svojevrstno reportažo z bojne ladje BŠ-72, ki sodeluje pri humanitarni akciji reševanja migrantov v Sredozemlju.
Avtorica tokrat ni govorila z rešenimi: »Ker so v glavnem to zelo težke zgodbe, jih publika ne mara preveč. Tako bralci kot avtorji pa hkrati občutimo, da je njihove zgodbe nemoralno 'izkoriščati', četudi gre za opravičljiv razlog, denimo senzibiliziranje občinstva.« Opravila je torej intervjuje z evropsko agencijo za mejno in obalno stražo Frontex, hrvaško obalno stražo, policijo, ministrstvom za obrambo… Na slednjem so imeli pred tiskom nekaj pripomb. Namesto »dvigati na palubo« se jim je zelo primerneje »pomagati na palubo«, namesto »mrtvo dekle« pa »preminulo dekle«. »Z vsem sem se strinjala, ko pa so rekli, da o nekem zelo pomembnem dogodku ne smem pisati, sem se uprla. Po skoraj nerešljivi dilemi smo na koncu vsi pristali na opombo pod črto. To si v takih okoliščinah stripar mnogo lažje privošči kot recimo novinar,« opozarja.
A čeprav se je zadnjega dela lotila na skoraj objektivističen način, njene striparske poteze zato niso izgubile liričnosti. »Risba je tista, ki daje toplino. Dandanes je redko videti nekaj napisanega ali narisanega na roko. A risanje je kot način gledanja veliko bolj natančno kot gledanje z očmi,« še sklene avtorica, ki vse več časa spet preživlja na Hrvaškem.
