Kaj vse je sporno pri doktoratu o »informirani« vodi? Najprej to, da gre po strokovni plati za več kot prepoznavno psevdoznanost. Še več, za psevdoznanstveni plagiat, saj so hipotezo, da je tekočo vodo mogoče »informirati«, v svetu že večkrat argumentirano zavrnili. Tudi trditev doktorandke, da naj bi voda s staranjem postala težje tekoča, bolj viskozna, ni nova, ampak gre tudi tu za psevdoznanstveno trditev dveh čeških raziskovalcev, ki je bila že prej zavrnjena. Torej nič novega, še huje, gre za plagiranje dveh psevdoznanstvenih trditev. Oboje, domnevno informiranje vode in hipoteza o trajnih skupkih vodnih molekul, je seveda osnova za pripravo homeopatskih pripravkov in drugih »informiranih« proizvodov.
Tako ni presenetljivo, da sta se leta 2009 zasebni Inštitut Bion, d. o. o. (odgovorna oseba Branka Lovrečič), v katerem je bila takrat zaposlena N. V., in Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo UL (FKKT; takrat odgovorna oseba in strokovni vodja dekan S. R. Pejovnik) skupaj uspešno prijavila na javni razpis takratne Tehnološke agencije RS (TIA) za financiranje N. V. kot mlade raziskovalke iz gospodarstva. Vsebina raziskovalnega projekta, prijavljenega na agencijo, je bila povsem enaka predlogu teme doktorske disertacije, ki jo je potem N. V. prijavila na Biotehniški fakulteti UL. Tema je bila torej sporna že od samega začetka (česar takratna strokovno neustrezna izborna komisija TIA ni prepoznala), in ne šele na koncu, torej ob neuspešnem zagovoru doktorata in dokončni zavrnitvi doktorata na senatu Biotehniške fakultete.
Zaradi dokončne zavrnitve spornega doktorata bi morali N. V. in sodelujoči instituciji (Bion in FKKT) v skladu s pogodbo verjetno vračati dodeljena denarna sredstva. Vendar se to ni zgodilo, saj je nato po zavrnitvi doktorata na Biotehniški fakulteti S. R. Pejovnik, tokrat v vlogi rektorja UL, protipravno speljal doktorski postopek tako, da je lahko pozneje s sodelovanjem naslednjega rektorja I. Svetlika N. V. ponovno zagovarjala svoj sporni doktorat. In to kljub temu, da dve ad hoc komisiji, ki ju je imenoval senat UL, ena pravna in druga strokovna, nista ugotovili nepravilnosti v dotedanjem doktorskem postopku N. V. Tudi nova komisija za zagovor doktorata na rektoratu je bila protipravno oblikovana in povrh še nestrokovna (predsednik družboslovec I. Svetlik, gozdar Igor Potočnik, kemijski tehnolog Matjaž Kranjc, rastlinska ekologinja Alenka Gabrščik in somentor, kemik Peter Bukovec).
Tako je N. V. drugič, tokrat na rektoratu UL, »uspešno« zagovarjala svoj doktorat, vendar v nasprotju z vsemi formalnimi in akademskimi pravili ter poklicno etiko. Kljub protestom naravoslovne znanstvene srenje je nato rektorju I. Svetliku s spornimi postopki, tudi s pomočjo Komisije za etična vprašanja UL, uspelo škandal pospraviti pod preprogo. Pogum, ki ga je sedanji rektor I. Papič izkazal pri domnevno nezakonitih vodstvenih dodatkih, vzbuja upanje, da bo Univerza v Ljubljani morda začela razčiščevati tudi afero z doktoratom o »informirani« vodi, ki je z znanstvenega stališča plagiat psevdoznanosti, s formalnega pa ima znake suma kaznivih dejanj odgovornih oseb.
Prof. dr. PETER MAČEK, Brezovica pri Ljubljani