Bob Beamon
Dandanes se nam zdi precej nenavadno, da so poletne olimpijade nekoč organizirali jeseni. Za Boba Beamona (1946), ameriškega skakalca v daljavo iz newyorškega Queensa, je bil najpomembnejši dan 18. oktober, ko je kar za 55 cm izboljšal svetovni rekord. Skočil je 8,90 m, svetovni rekord pa je veljal do 30. avgusta 1991, ko ga je za 5 cm presegel Mike Powell. Beamonov skok je še vedno drugi najdaljši v zgodovini. Rekord so mnogi pripisovali visoki nadmorski višini na prizoriščih. Glavno mesto Mehike se razprostira na 2240 m, toda to gotovo ni bil edini razlog, tudi drugi rezultati so izstopali, a niti približno toliko. Beamonov osebni rekord je bil do iger »samo« 8,33 m, na naslednjih tekmovanjih pa ni skočil več kot 8,22 m. Hkrati je bila to njegova edina kolajna z velikih tekmovanj, le še srebro ima namreč – s panameriških iger leta 1967, ko je skočil 8,07 m. Po olimpijadi so ga na draftu izbrali Phoenix Suns, a v NBA ni nikoli zaigral. Po hitrem koncu kariere se je ukvarjal z grafično umetnostjo.
Věra Čáslavská
Leto 1968 je bilo tudi leto ruskega posredovanja na Češkoslovaškem. Věra Čáslavská (1942–2016), velika zvezdnica gimnastike, ki je v Mehiki osvojila kar štiri zlate in dve srebrni medalji, je ob izvajanju sovjetske himne, ko so bile Čehoslovakinje druge v ekipnem tekmovanju in na partnerju in ko sta si zlato razdelili z Lariso Petrik, glavo protestno obrnila vstran. Zvezdnica, ki je imela težave s Sovjeti in domačimi izdajalci že pred igrami, je morala ob vrnitvi v domovino prekiniti športno udejstvovanje. Za vsak primer so ji vzeli še potni list.
Tommie Smith
Šestnajstega oktobra so v Mehiki podelili medalje v teku na 200 m. Prvi je bil Tommie Smith (ZDA) s svetovnim rekordom 19,83 sekunde, drugi Avstralec Peter Norman, tretji pa John Carlos (ZDA). Ob podelitvi medalj sta Američana v podporo črnskim pravicam v svetu in v ZDA med himno dvignila roki (eden levo, drugi desno), oblečeni v črno rokavico, hkrati pa sta bila obuta le v črne nogavice. Olimpijski uradniki so ju takoj izključili iz iger, a tako v ZDA kot po svetu sta postala velika heroja. V San Joseju, kamor sta hodila na univerzo, imata celo svoj spomenik.
Dick Fosbury
Na olimpijadi v Mehiki je zablestel tudi ameriški skakalec v višino Richard Douglas »Dick« Fosbury (1947) iz Oregona. Osvojil je zlato medaljo in postavil olimpijski rekord 2,24 m. Nič posebnega, če ne bi kot prvi skakalec presenetil publike in konkurence s hrbtnim skokom čez palico (Fosbury flop). Drugi so skakali z glavo naprej ali s škarjicami. V naslednjih letih se je to povsem spremenilo. Čeprav, zanimivo, ne takrat aktualen rekord Valerija Brummla leta 1963 (2,28 m) ne novi rekord Pata Matzdorfa leta 1971 (2,29 m) nista bila dosežena s flopom.
Miro Cerar
Največji slovenski heroj na olimpijadi je bil orodni telovadec, specializiran za vaje na konju z ročaji. Cerar (1939) je bil v Mehiki resnici na ljubo velik favorit, zlato na konju (in bron na drogu) je osvojil že leta 1964 v Tokiu. Do takrat je imel tri zlate medalje s svetovnih prvenstev (kasneje je osvojil še eno) in devet zlatih z evropskih prvenstev. V finalu 26. oktobra je oče aktualnega zunanjega ministra premagal srebrnega Finca Olla Laiha in bronastega Sovjeta Mihaila Voronina. Mimogrede, v ekipni tekmi je naša reprezentanca osvojila šesto mesto.
Ivo Daneu
Košarkarji so v Mehiki prvič osvojili olimpijsko medaljo: srebrno, potem ko so v finalu izgubili z ZDA. V moštvu sta bila dva Slovenca, Aljoša Žorga in Ivo Daneu (1937). Plavi so v predtekmovanju premagali Panamo, Portoriko, Senegal, Italijo, Španijo in Filipine ter izgubili z ZDA. V polfinalu so premagali Sovjete, v finalu pa so bili še enkrat slabši od ZDA. Daneu, ki je bil najboljši na obeh tekmah proti ZDA, se ni upehal in upokojil po eni medalji. Ob srebru z olimpijade ima še tri medalje s svetovnih prvenstev in štiri z evropskih.
Đurđica Bjedov
Splitska plavalka je odpotovala v Mehiko predvsem kot tekmovalka v jugoslovanski štafeti 4 x 100 m mešano. In presenetila. Bjedova (1947) je nastopala na 100 in 200 m prsno. Na 100 m je osvojila zlato medaljo, na 200 m pa srebro. Športnica, ki je kasneje nadaljevala kot trenerka, ne prej ne kasneje ni dosegla tako bleščečih rezultatov: leta 1970 je na univerzijadi v Torinu osvojila srebro in bron v štafetah 4 x 100 prosto in 4 x 100 mešano. Leta 1968 so jo razglasili za najboljšo jugoslovansko športnico leta.
Al Oerter
Ameriški metalec diska iz New Yorka (1936–2007) je v Mehiki osvojil svojo četrto zlato medaljo zapored. Po Melbournu 1956, Rimu 1960, Tokiu 1964. Rekord. Pred njim je to uspelo danskemu jadralcu Paulu Elvstrømu, a v dveh različnih disciplinah (1948–1960), kasneje pa še Američanoma, atletu Carlu Lewisu (1984–1996) in plavalcu Michaelu Phelpsu (2004–2016). Oerter se je po Mehiki upokojil, a je začel spet trenirati, da bi nastopil na igrah leta 1980 v Moskvi, vendar so jih ZDA zaradi sovjetskega napada na Afganistan bojkotirale.
Mirko Sandić
V generaciji, ki je leta 1968 osvojila olimpijsko zlato v vaterpolu, je bil najboljši igralec Beograjčan Mirko Sandić (1942–2006). Jugoslovani so v svoji skupini izgubili z Italijani in igrali neodločeno z Vzhodnimi Nemci, a so po drugem mestu v skupini v polfinalu najprej premagali Madžare, v finalu pa Sovjete. Sandić, za katerega je jugoslovanska medicina razlagala, da ima največje srce na svetu, je bil z beograjskim Partizanom kar 11-krat prvak Jugoslavije in štirikrat prvak Evrope. Po koncu kariere je postal trener, tudi v Singapurju, Maleziji in Egiptu.
Hans Gunnar Liljenwall
Kot smo že zapisali, so na olimpijadi v Mehiki prvič merili vsebnost nedovoljenih sredstev v telesih športnikov. In našli niso veliko, zgolj Liljenwalla (1941), ki je nastopal v švedski štafeti v modernem peteroboju (sabljanje, streljanje, jahanje, plavanje, kros). V njegovi krvi so našli alkohol. Branil se je, da je pred tekmo v streljanju popil dve steklenici piva, da bi se umiril, menda je bil živčen, a testi so pokazali veliko več. Švedski štafeti, ki je sicer osvojila tretje mesto, so zaradi Liljenwalla vzeli bronasto medaljo.
