Med množico antiutopičnih romanov, ki so s svojimi mračnimi napovedmi o prihodnosti človeštva zapolnili 20. stoletje, sta dva, ki izstopata po svoji literarni in filozofski vrednosti, predvsem pa po svojih napovedih, ki vse do danes spodbujajo in obnavljajo razprave. Pri tem nimam v mislih njunih napovedi znanstvenih in tehnoloških inovacij ter manipulacij, ki so bile leta 1932 in 1948, ko sta izšla omenjena romana, komajda slutnja na oddaljenem obzorju, do danes pa se je večina v taki ali drugačni obliki že uresničila. Za te vrste napovedi ni potrebna velika jasnovidnost: če le ne pretiravamo, se bo praktično vse, kar si izmislimo, skoraj gotovo uresničilo; le vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo – seveda ob predpogoju, da razvoja ne bo prekinila kataklizma, ki bo izbrisala človeštvo ali ga vsaj potisnila nazaj v kameno dobo. Napoved, ki jo ubesedujeta romana in danes morda še bolj kot v času, ko je bila zapisana, potrebuje razmislek, je, kako bo v prihodnosti potekal boj za svetovno oblast in kako se bodo pod njegovim vplivom spremenili ljudje. Deli, o katerih govorim, sta Orwellow »1984« in Huxleyjev »Krasni novi svet«.
Kot je značilno za večino antiutopij, romana opisujeta totalitarno oblast maloštevilne elite, ki nadzira in podreja preostalo večino ljudi, pri čemer za zagotavljan...
V svoji Knjigi smeha in pozabe Kundera opisuje, kako je na februarski dan leta 1948 generalni sekretar češke komunistične partije Klement Gottwald z...