Kaj dosti načrtoval nisem nikoli. Najraje se prepustim prvim, najmočnejšim občutkom, potem pa naj pride, kar pride. »Peglanje« pri meni praviloma ne pride v poštev in tu sem včasih prišel navzkriž s kom, ki je v kakšnem komadu videl ogromen pop potencial, jaz pa sem ga dal na trg povsem neobtesanega. Sicer pa sem bil od vsega začetka velik oboževalec Rolling Stonesov in tudi za njih so vedno govorili nekaj podobnega. Punk pa je to držo verjetno samo še okrepil.
Dnevnikov novinar Borut Mehle je izpostavil, da imate od slovenskih frontmenov vi v sebi še največ Micka Jaggerja. Se vam zdi, da ste kdaj tudi živeli takšno rokersko življenje?No, evo. Seveda sem dolgo hodil k njegovi maši rokenrola, zelo intenzivno sem hotel podoživljati ves ta njegov senzualno glasbeni razvrat, a vendarle mi je v spominu najbolj ostala njegova izjava, kako rad ima vse prepovedane stvari, a da ga vseeno vedno vznemirja tudi misel, kako najhitreje preteči tri milje. No, zdaj, pri 75. letih, jih na vsakem koncertu preteče vsaj deset. Nezemljan. Kako bi se lahko primerjal z njim.
Vaši vzorniki so še vedno Rolling Stones. Zakaj?Oni so z drugega sveta. Jaz pa sem bil vedno velik ljubitelj znanstvene fantastike.
Darja Lovšin je povedala, da nje nikoli ne vprašajo, kako je, ampak sprašujejo le po vas, saj je poročena »s supermanom«. Kako vi gledate na to?Da malo pretirava.
Gregor Tomc, vaš kolega iz Pankrtov, je dejal, da ste se ob ustanovitvi te skupine odločili, da boste igrali punk, ko ste samo brali o njem, pravzaprav pa niste vedeli, kaj to sploh je. Kaj od teh začetkov je najbolj v spominu ostalo vam?Ja po treh stavkih, kjer so punk popljuvali v neki ameriški reviji, sva vedela, da gre za pravo zgodbo, da je to točno to, na kar smo čakali. In najbolj fascinantno je, da ko smo poslušali prve punk plošče, nismo bili prav nič presenečeni. Pričakovali smo prav to. In vse nam je bilo jasno tudi, ko smo se prvič dobili na vaji in sva z Gregom kar sproti pisala besedila.
Sokole, glasbeno skupino, ki ste jo ustanovili konec 80. let prejšnjega stoletja, so med drugim označili za »prevelik bend za premajhno državo«.S Sokoli smo bili skupaj samo par let, ampak gotovo so bila to moja najbolj intenzivna glasbena leta. Imeli smo najmanj po tri, štiri koncerte na teden, ob tem pa sem bil takrat še v redni službi in se šel veselo slovensko družino z dvema otrokoma.
Napisali ste kar nekaj pesmi, denimo Hiša nasprot' sonca, Najboljši par, Julita, za katere bi lahko rekli, da jih poznajo in prepevajo vse generacije. Kaj vam pomeni, da tudi mladi še vedno z vami pojejo in skačejo, čeprav so mnoge pesmi, ki jih poznajo, nastale v nekem drugem času?Oh, jaz tudi plešem na pesmi, ki so starejše od mene. Pop industrija bi seveda rada, da ljudje padajo na vedno nove in nove hite. Ampak sreča je, da ljudje še nismo tako zdresirani, da bi se prav vsi prilagajali množičnemu okusu. In seveda, če kakšen moj komad premaga silo težnosti, sem tega zelo vesel.
Bi rekli, da obstaja recept za ustvarjanje takšnih hitov?Žal nekaj ljudi misli, da ga ima, in s tem zdaj posiljujejo ves svet. A kot vidite nasploh, v politiki, veri, šovbiznisu, gre ves čas za boj med posiljevalci, torej tistimi, ki mislijo, da imajo recept, in tistimi, ki nočejo biti posiljeni. Jaz recepta nimam, znam pa par akordov na kitaro. Kar pa tudi ni tako nedolžno.
Vaša soproga je izpostavila še, da kljub erotičnemu pridihu pri ustvarjanju besedil nikoli niste vulgarni, da imate v sebi poetiko. Kako vam uspe, da vas ne zanese čez rob?Ker sem s pornografijo opravil že pri diplomski nalogi na fakulteti.
Kaj je bil vaš osrednji namen ustvarjanja glasbe, ko ste bili še na začetku kariere, in kaj je zdaj?Če povem po pravic, vedno je šlo samo za »muzko«. Vse drugo, denar, slava, ženske, so bili samo izgovori, ko smo se spraševali, zakaj je toliko časa izpuhtelo v nič.
Kakšna je dobra publika?Čist nora.
Plošča Happy hour je bila zelo uspešna tudi v Sloveniji, čeprav je bila načeloma namenjena tujemu trgu. Kaj so po vašem mnenju največje prednosti in slabosti ustvarjanja v slovenščini in ustvarjanja v angleščini?Pesem Happy Hour je zdaj kubanski kitarist Ariel Cubria posnel tudi v salsa različici in dodal verze v španščini, tako da, ja, prima je poskušati delati na več frontah in se tudi iskati v drugih jezikih, ampak sam se vseeno najboljše počutim doma. Vsaj trenutno.
Stereotipno gledano glasbenikov šport ne zanima preveč. Vi pa ste strasten navijač Olimpije, skupaj z Zoranom Predinom in Vladom Kreslinom ste posneli legendarni nogometni hit Slovenija gre naprej. Kaj vam pomeni nogomet?Predvsem igro. Saj ni narobe, da je tudi posel, ampak vrstni red bo pa treba malo bolj spoštovat.
Kako gledate na današnjo pozicijo punka v Sloveniji?Mislim, da se ga sliši premalo in da je zdaj pravi čas za nov, velik punk bend.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?Zdajle grem v avto pa na morje.
