»Rž je ena od rastlin, ki združuje ves alpski prostor. Uspeva na višjih nadmorskih višinah – vse do zgornje meje poselitve v Alpah. Pšenica je značilnejša za nižje predele. Prav zato je rženi kruh ali črni kruh z dodatkom ržene moke ves čas hranil mnoga lačna usta v Alpah. To soboto bomo zato v sedmih alpskih pokrajinah v štirih državah (Slovenija, Italija, Francija, Švica) praznovali alpski dan črnega kruha,« napoveduje Klemen Klinar z Razvojne agencije zgornje Gorenjske. Sobotna delavnica, ki jo v okviru projekta AlpFoodway, namenjenega prehranski dediščini Alp, pripravljajo v sodelovanju z Gornjesavskim muzejem Jesenice, bo v Liznjekovi hiši v Kranjski Gori, prostih mest pa je že zmanjkalo. Udeleženci bodo na njej pekli črni kruh in si ogledali dokumentarni film Kruhovo leto.
Pri nas vaška korita, v Italiji vaške peči
Medtem ko v omenjenih deželah alpski dan črnega kruha praznujejo tretjič, bo letošnje kranjskogorsko praznovanje v Sloveniji prvo, pravi Klinar. Vse skupaj se je, opozarja, začelo v dolini Aoste v Italiji. »Pri nas ima oziroma je imela vsaka hiša svojo kmečko peč, v kateri se je pekel kruh. V dolini Aoste pa ima vsaka vas svojo vaško peč, v kateri so ga včasih pekli, podobno, kot je imela pri nas vsaka vas svoje korito. Vaška peč je v omenjeni dolini samostojen objekt, v katerega so gospodinje hodile in pekle kruh.«
Dolina Aoste se je v zadnjih letih povezala in stare vaške peči so ponovno obudili, njihove navade pa so povzeli še v bližnjih pokrajinah in se dogovorili, da bodo en dan v letu posvetili festivalu črnega kruha. »Zagotovo bo to priložnost za izmenjavo idej, izkušenj, mnenj in tudi pripovedovanj iz otroštva,« napoveduje Klinar.
Tudi Klinar ima med svojimi spomini na otroštvo nekaj takšnih, povezanih s peko kruha. »Spomnim se, kako je bilo, ko je babica doma pekla kruh. Pogosto nas je okarala, ko smo hodili po hiši, naj zapiramo vrata kuhinje, da se kruh ne bo prehladil.« Tovrstnih opozoril se iz svojega otroštva spominja tudi Violeta Smolej iz vasi Prihodi nad Jesenicami, ki je za peko kruha v krušni peči pridobila certifikat in bo vodila tokratno delavnico.
»Danes imamo centralno ogrevanje in je v hišah pogosto v vseh prostorih toplo. Včasih je bilo toplo le v hiši, kot se je imenovala dnevna soba, in v kuhinji. Če si odprl vrata v vežo, je v tople prostore vdrl mrzel zrak, kar za vzhajanje testa in ostala opravila, povezana s peko, ni bilo dobro,« pojasnjuje. »Na splošno gospodinje ni nihče smel motiti, ko je pekla kruh. Natančno je poznala svojo peč in se je po njej ravnala. Vedela, kdaj mora kaj storiti, da bodo temperature ustrezne tako za vzhajanje kot za peko, da se bo kruh lepo spekel,« dodaja Smolejeva in opozarja, da se dandanes ustrezno temperaturo v kuhinjski pečici da doseči zgolj z obratom enega gumba.
Tri vrste moke za primer, da ena od njih zataji
Izkušenj s peko kruha ima Smolejeva ogromno. »Pri nas se kruh peče, odkar pomnim. Pekla ga je stara mama, mama, zdaj ga pečem jaz in mu dodajam tudi sodobnejše sestavine, kot so semena, sir in podobno.« Kljub vsemu pravi, da se drži osnovnega recepta in nasvetov svoje stare mame.
»Doma je bila iz Brežic, potem se je preselila na Gorenjsko, in sicer na Blejsko Dobravo,« se Smolejeva spominja življenjske poti svoje babice. »Ko sem bila otrok, mi je večkrat naročila, naj grem v kaščo po moko. Vedno mi je naročila, naj prinesem tri različne vreče moke, saj je bila prepričana, da je, če bo ena moka zatajila, drugi dve zagotovo ne bosta pustili na cedilu in bo kruh, ki ga bo spekla, dober,« se spominja. Tudi sama zdaj krušno testo zamesi iz različnih vrst moke. Podobno kot babica pa mu včasih doda na primer proseno kašo, ki je je bilo v okolici babičinega doma takrat v izobilju.
»Možnosti za različne vrste kruha je res ogromno,« pravi Smolejeva in opozarja, da je poleg receptov in bujne domišljije za dober kruh pomembno tudi poznavanje peči ali pečice, v kateri se kruh peče.
